transnacional / Miha Zadnikar: Akustični monopolisti
Po kulturni inerciji se tisti, ki vedo, kaj je glasba, zmerom najdejo pri vrhu odločanja, v sferi slepe vsevednosti
S svojo suverenostjo potem zagovarjajo eno in edino glasbo in jo forsirajo na račun mnoštva glasb, godb, muzik, zvokov. Nacionalni kulturni program - če lahko o njem potem sploh še govorimo resno - se na glasbenem področju zapre v okolje uspavane, neproduktivne glasbe in iz nje izžene vse, kar utegne poslušalstvo vznemiriti, vso tvegano sonorno prakso, vse ustvarjalke, ustvarjalce, ki iščejo drugačnih poti, pa njihova referenca ni konservatorijska, zapis njihovih reči ne sledi partiturni regulativi oziroma tradiciji enega. Glasbeno področje je med vsemi "umetnostmi" do potankosti takšno kot delovanje javne uprave: nenehno klesti in pozablja na marsikaj, za kar se zdi, da naj bi bilo del ene in iste zgodbe.