transnacional / Uršula Cetinski: Vodnik po festivalski galaksiji

Poletje je in čas festivalov. Občutek imam, kot da se povsod kaj praznuje, proslavlja, kar je bistvo festivalskega dogajanja. Obredi in rituali življenje že od nekdaj varujejo pred tem, da bi bilo dolgočasno in brez poglobljenega smisla. Poleti povsod po svetu festivali kar zacvetijo. Od manjših, bizarnih dogodkov, kot je čaščenje krompirja, do velikih, glomaznih industrij, kot so Dunajski slavnostni tedni, Avignonski festival, Salzburški poletni festival itd. Festivali so v bistvu zelo politična reč. V producentskem smislu hudo komplicirani projekti. Če se za vsako vas spodobi, da ima gasilski dom, če se za vsako prestolnico spodobi, da ima opero, balet, dramo, eksistenca festivalov ni sama po sebi umevna. Vedno nastanejo kot potreba in konsenz širšega družbenega prostora ali skupnosti, vedno jih iniciirajo skupine zagnancev, vedno zaživijo le, če jih "požegnajo" lokalne ali državne politične strukture, ki odločajo o teh rečeh.

Festivali opravljajo različne funkcije. Salzburškega, ki je ustoličen celo v avstrijski ustavi, so ustanovili, da bi si Avstrija po obdobju nacističnega barbarstva utrdila imidž do kulture prijazne in omikane države. Nekateri festivali prisrčna, ampak dolgočasna mesteca spremenijo v prostor živahnega vrveža. Takšen je recimo Čedad, ki je bil še pred enajstimi leti pravi poletni raj. Takrat so tam pripravili festival, posvečen Franzu Kafki, ki je odlično funkcioniral. Obiskovalci smo spali v asketskih samostanskih celicah, čez dan smo si hladili noge v ledeni Nadiži, zvečer uživali ob glasbi in teatru. Festival se je začel in končal z bajnim ognjemetom, da so se kar tresla tla in bi noč mirne duše lahko zamenjal za dan. To je bil bogat, razkošen, uživaški festival, ki ga je že leto za tem skorajda vzel hudič, saj ga je podpirala in izdatno financirala italijanska politična garnitura, ki je zaradi kriminala končala za zapahi. Podobno prisrčen festival poteka v čudoviti toskanski Volterri, kjer sem si pred nekaj leti ogledala program, posvečen body-artu, doživetje pa je bilo ekstremno, divje, drzno, nepozabno.

Sožitje festivala in mesta, ki je tudi samo po sebi zanimiva izkušnja iz učne ure zgodovine, doživiš, če poleti obiščeš Avignon. Festival, ki se nagiba k dramskim oblikam gledališča, je eden od simbolov francoske kulture. Ni naključje, da je kulturniška stavka letos potekala prav v času tega festivala. Avignon med festivalom poka po šivih. Uradni gledališki program dopolnjujejo spremljevalni dogodki, ki potekajo po ulicah, na dvoriščih, kjerkoli je sploh mogoče najti prostor za malo več ljudi. "Živi kipi", posebneži, ki v čudaških kostumih celo večnost stojijo kot vkopani. Lastniki kač, s katerimi (s kačami namreč) se lahko fotografiraš za malo drobiža. V uradnem programu vrhunski dosežki človeškega duha, v spremljevalnem pa čudaštva, taka in drugačna. Posrečena kombinacija.

Bistvo nekaterih festivalov ni promocija matičnega mesta, temveč skeniranje sodobne umetnosti, beleženje njenih tokov in posebnosti. Tak je recimo ImPuls Tanz Wien, ki pravkar poteka na Dunaju. Vsako leto prikaže plesne skupine in koreografe iz prve svetovne lige, če uporabim kar ta fuzbalski izraz. Poleg tega ima še pomembno izobraževalno nalogo, saj poklicni plesalci in koreografi na različnih delavnicah izkušnje in znanja poglabljajo pod mentorstvom eminentnih pedagogov. Tak festival seveda ni pomemben le za Dunaj in njegove meščane, ki zvečer zaidejo v teater, ampak za celo množico gledaliških in plesnih profesionalcev, od plesalcev do producentov.

Skratka, različni festivali iz galaksije festivalske ponudbe sveta opravljajo različne funkcije, od prebujanja zaspanih prostorov do beleženja in rangiranja umetniških tokov. Zelo pomembno je, kdo je vodilna figura festivala, kajti od vodilnega človeka sta ponavadi odvisna profil in imidž prireditve. Direktorovanje festivalu ni lahka reč. Potrebno je poglobljeno poznavanje umetnosti, pa tudi uspešno lobiranje med političnimi strukturami, od katerih si odvisen, kar pomeni, da moraš dobro poznati okolje, v katerem delaš, posebno njegovo zakulisje. Z lobiranjem mislim na spretno, inteligentno, argumentirano komunikacijo festivala s socialnim in političnim okoljem, ne pa na gnusno javno lezenje v rit politiki, ki ga občasno doživljamo v Sloveniji. Zato imajo ljudje, ki se znajdejo v novem okolju, da bi vodili festival, resne težave. Spominjam se, kako entuziastično je bilo, ko je v avstralsko Adelaido pripotoval novi festivalski direktor, ameriški operni in gledališki režiser Peter Sellars. Avstralci so ga prvi hip popolnoma vzljubili. Človek je inteligenten in mojster retorike. Malo jim je polaskal s štosi na račun Britancev in že se je vzpostavila romantična vez medsebojne naklonjenosti. Pa ni trajala dolgo. Sellars je sicer sestavil zanimiv, toda po obsegu glede na tradicijo festivala skromen program, komunikacija s svetom festivala in politiko mu ni šla od rok, kulturna razlika med ZDA in Avstralijo je bila očitno težko premagljiva; festival je sicer bil, vendar v programsko okrnjeni obliki, najhujša travma pa so bili številni neplačani računi in luknja v festivalski blagajni, s katero se je mesto soočilo po njegovem odhodu. Festivalski sveti imajo hudo pomembno vlogo. V njih namreč sedijo strokovnjaki, predstavniki civilne družbe in politiki. Poglavitna umetnost festivalskega direktorja je, da si pridobi naklonjenost sveta, to pomeni, da mora zadovoljiti raznolike interese posamezne skupnosti.

Če svetovno festivalsko sceno primerjam z domačo, kar z ljubljansko, ugotovim, da je Ljubljana mesto, ki ne ve, kaj naj počne s svojimi festivali. Ljubljana nima festivalske strategije. Na prvi pogled se zdi, da ima najmanj težav Ljubljanski poletni festival. Prireditev ima dolgo tradicijo, z njo se očitno rade identificirajo ljubljanske županje, tako da ima projekt verjetno stabilne temelje, ki mu omogočajo uresničitev in celo širitev programa. Nespametno in zelo neumno pa je, da je ta prireditev v bistvu edini festivalski dogodek, ki mu je dano delovati v normalnih razmerah. V Ljubljani se je v zadnjem desetletju pojavilo kar nekaj posrečenih projektov. Exodos je nastal zaradi potrebe po informacijah o gledališkem in plesnem dogajanju po svetu, ki prispevajo referenčen okvir domači umetnosti. Ex-Ponto je oživel nekdaj dinamično kulturno izmenjavo z ex Jugo. Mesto žensk je nastalo kot odziv na spremenjeno in večno podrejeno družbeno in kulturno vlogo žensk v času družbene transformacije. Vsi ti projekti so ob nastanku zbujali pozornost medijev in uspešno zaživeli v sožitju z obiskovalci, ki so zaradi specifične vsebine v Ljubljano pripotovali z vsega sveta. Vsi so se spoprijeli ali s stagnacijo ali celo s padcem kakovosti in zmanjšanjem obsega programa. Ljubljana se, drugače od svojih prebivalcev, obiskovalcev teh dogodkov, z novimi festivali nikoli ni identificirala, kar se je poznalo pri nestabilnih in v nekaterih primerih celo iz leta v leto manjših subvencijah. Strategije, v katero bi jih vpela, Ljubljana nikoli ni vzpostavila. Na veliko škodo omenjenih projektov, pa tudi kulturne podobe slovenske prestolnice, ki je imela možnost raznolike, unikatne in mednarodno referenčne festivalske ponudbe.