transnacional / Bogdan Lešnik: Vse naše slaboumnosti (prvič)

Od znane ljubljanske galerije sem dobil dopis s približno tako vsebino: "Varstvo osebnih podatkov ... če želite še naprej dobivati naša vabila, podpišite priloženi formular." In čeprav dobivam različna vabila, se je samo ta galerija potrudila za, hm, varstvo mojih podatkov. Vprašanje je zdaj, ali me imajo drugi nezakonito na podobnih spiskih, ali pa je ona ravnala nekoliko zelotsko, nepotrebno glede na namen svojega spiska, in je v svoji vnemi še meni naložila nepotrebno delo. Mimogrede, tega dela nisem opravil in tu javno izjavljam, da mi lahko pošilja vabila vsakdo - dokler ne rečem, naj neha.

Kakor vas tudi mene po drugi strani zasipavajo s kilami reklam, "vabil" v trgovine ipd., ne da bi me kaj vprašali, in se jim nikakor ne da dopovedati, naj nehajo. In to počnejo celo brez kakšnih posebnih spiskov, nosijo od vrat do vrat, ali pa uporabijo kar telefonski ali elektronski imenik. Da bo farsa popolna, se pri tem sklicujejo na mojo pravico, da sem "obveščen".

Konceptualna zmeda, ki jo opazimo tu, vlada povsod, kamor se obrnemo. Zakon spoštujejo, kjer ne bi bilo treba (kjer moje pravice niso ogrožene), kjer bi bilo treba (kjer so ogrožene), pa ne.

Že dolgo ne hodim več v kino, malce pa še sledim filmski produkciji. Temu bi se tudi težko izognil, saj me o njej izdatno "obveščajo". Neka reklama vabi k ogledu filma, ki ga že zaradi butastega naslova ne bi šel gledat: "Besno maščevanje"; pomislil bi, da gre za "ž" produkcijo, in pozabil nanj. Morda tudi gre (ne bom preverjal), toda tako cenenih filmov navadno ne reklamirajo na takih mestih, zato sem iz radovednosti pogledal izvirni naslov. Glasil se je "A Man Apart", moški, ki je nekaj posebnega, "razred zase".

Prevajanje filmskih naslovov, posebej tistih, ki so neprevedljivi, ima dolgo tradicijo, spričo katere se zdi zgornji primer hudo diletantski. Res pa je takih primerov vse več - kakor da je naslavljanje filmov vse bolj odvisno od "duhovitosti" distributerjev (ne prevajalcev in prevajalk).

Toda to mogoče sploh ni konceptualna zmeda. Mogoče gre celo za dosežek. Konceptualna zmeda je prej pri meni, izbirčnežu, ki tu pričakujem nekakšno inteligenco (ko da ne bi vedel, kakšna konceptualna zmeda je šele ta!), ne opazim pa zvijačne inteligence, ki je že na delu: izgubili so mene, zanemarljivega "posebneža", ki itak ne hodim v kino, pridobili pa množico ljudi, ki jim je "besno maščevanje" pisano na kožo. Kar bi bilo za koga sramotno podcenjevanje, je zgolj tržna poteza. Oni že poznajo svoje občinstvo.

Upoštevajoč, torej, da lahko tudi za "konceptualno zmedo" najdemo dober praktičen razlog, če jo pogledamo s primerne razdalje, vzemimo še en primer.

Na slovenski TV se je pred kratkim pojavilo cenzurno znamenje. Opazil sem ga na obeh programih nacionalke - grd, vsiljiv žig na ekranu. Menda sta v resnici dve znamenji, za dve stopnji neprimernosti vsebine, a meni se je doslej posrečilo ujeti "pri delu" samo eno, tisto, ki je ikonografsko nekaj med nacističnim rdečim trikotnikom (za politične kaznjence v koncentracijskem taborišču) in narobe obrnjenim božjim očesom (kakor to napravijo satanisti).

Zamisel spominja na rumeni ali rdeči karton, ki ga pokaže sodnik pri nogometu, le da ga ta pokaže in nato spet pospravi (pametnemu zadostuje beseda), na televiziji pa vam ga ves čas molijo pod nos. Očitno se na stadionu hitreje učijo; po analogiji bi morali nalepiti karton na igralca, morda na čelo.

Bodo s takim znamenjem opremili tudi filme v kinu? Ali pa velja samo na televiziji? Ali celo samo na nacionalki? To pa ne, naj velja za vse! Udarimo ga tudi na knjige, na vsako stran posebej!

Le kje so to pobrali? Očitno se niso zgledovali pri angleški in ameriški cenzuri. Tam "neprimerni" TV program kratko malo uvrstijo v poznejše nočne ure, pri filmih pa zadostuje, da na začetku predvajajo posnetek "akta", s katerim je pristojni cenzorski organ (s podpisi) razločno razvrstil izdelek v določeno kategorijo. Opazite razliko? Prvič, nimajo potrebe, da bi se za stalno naselili na ekranu, in drugič, za odločitev je vedno nekdo poimensko odgovoren. Resda se je tudi njim že bledlo zaradi mejnih primerov, a je sistem vsaj jasen in ni pretirano vsiljiv. Tukaj sistem ni jasen, izvedba pa je groteskna.

In praktični razlog? Gotovo ni naključje, da je nacionalka ukrepala takoj po javnih debatah na nekatere "seksualne" teme, zlasti o pornografiji. Na videz med obojim sicer ni zveze - in je tudi v resnici ni, saj na nacionalki pač že doslej niso predvajali klasične pornografije in ji zaradi nje ne bi bilo treba vpeljati nikakršnih znamenj. Toda "seksualne" teme sprožijo zadrego, ki onesposablja presojo, hkrati pa silovito okrepi idejo o cenzuri kot obliki samoobrambe - pred samo to zadrego. Upravičeno lahko domnevamo, da je nacionalka tako na hitro in nepremišljeno vpeljala cenzurna znamenja zato, da bi "končala debato" in se rešila nevarne teme.

Vemo, seveda, da se boj bije okoli prizorov seksualnosti in (še zlasti neuspešno) nasilja. Navadnih trivialnosti ni na tem seznamu. Pa ni bilo vedno tako. Nekoč se je za kratek čas celo posrečilo obdavčiti "šund". Zdaj nikogar več ne zanima, ali vsebina zadosti "kulturnim" kriterijem. Nacionalna televizija si nič več ne nalaga dela, ki je bilo še nedavno tako rekoč njeno poslanstvo - opremljati program s komentarji, ki ga pojasnjujejo, primerjajo, "umeščajo v kontekst" itn. Vemo tudi, da samo tako, s tovrstnim pogovorom nevtraliziramo učinke prizorov, ki bi lahko koga pretresli. Nobena nalepka na ekranu tega ne napravi. Pravzaprav ne napravi ničesar, razen da deluje vulgarno in zbuja neprijetne asociacije.

Zakaj že imamo nacionalko? To bi bilo treba še enkrat premisliti.