Kolumna / Miha Zadnikar: Akustični monopolisti (aktualna repriza)

Ste se kdaj vprašali, kaj pravzaprav tako imenovana klasična glasba na resorskem ministrstvu sploh počne med glasbenimi umetnostmi? Verjetno garantira plače vsem tistim, katerih delo - izvajanje starih, preverjenih reči - bi moralo biti razdeljeno nekje med muzejske dejavnosti in kulturno dediščino in s tem odžira prostor vsej "aktivacijski glasbi". Mar ni že sintagma glasbene umetnosti pokvečena: ali gre za glasbo ali za umetnost? Glasba nobene branže namreč ni kar tako preprosto ars, razen v posebnih historičnih primerih, ko je to natanko določeno in opredeljeno. V tem sta si še najbliže, vzemimo, multimedijska umetnost in kakšna ars antiqua - pri njiju gre dejansko za kapriciozni posebnosti bodisi pokvečene postmoderne narave ali pa zahtevanih imitacijskih vrednosti. Tako imenovana klasična glasba kratko malo zaseda preveč ozemlja: goji staro, producira novo, izvaja, se ščiti, zalaga in distribuira. V tem je res unikatna "umetnost", prava pravcata kulturnopolitična šampionka. V najnovejšem sporu o vodenju Slovenske filharmonije ministrica plačuje prav zaradi nesorazmerne delitve - srenja jo lahko drži v šahu, ker obvladuje vse od kadrov, "strokovne" prakse, prostorov, društev do občil. Tudi ona seveda ni nedolžna, saj je postavljena pod strop vseodločujočega hierarhičnega sistema. Včasih ni odveč ponoviti snov in še enkrat predelati malce prezgodaj objavljeno gradivo.

Zadnjič smo ugotovili, da obstaja neposredna privatistična povezava med ozkimi interesi teh in onih glasbenih, skladateljskih krogov in uradno instanco na Ministrstvu za kulturo. Državna Televizija, državen Radio, Društvo skladateljev ... se v javnosti obnašajo kot samostojni podjetniki za dodatno proizvodnjo in podvajanje družbenih glasbenih dobrin. Sploh jih ne zanima "glasbeno poslanstvo", zrinili so ga marveč v shematično, enoznačno formulo, ki naposled nima več niti najmanjše zveze z javnimi glasbenimi parametri. Kolegica kritikinja Dela cele sezone aktivno opozarja na neustrezno programsko-kadrovsko-izvedbeno politiko neke simfonične zasedbe, ki je plačana za to, da dela javno dobro, pa vodstvo te zasedbe sproti daje vtis, ko da ima ona proti njim kaj osebnega, a jim tako rekoč iz meseca v mesec na dlani streže z argumenti, kaj je narobe, jim dobesedno pomaga iz zagat. Njen sotrudnik za "neklasična" glasbena območja v istem občilu že z napovedmi koncertov nakazuje, kaj vse v tukajšnji ponudbi umanjka, kaj gre ceniti, kaj je rariteta, kaj ljudi veseli, čeprav je odmaknjeno, pa ga očitno sploh ne berejo, češ da gre za drug, nepotreben in odvečen svet. Zveni kot jadikovanje, a je v resnici še precej huje. Metoda izključevanja je v glasbah tako globoka, tako vsidrana v šolski in odločevalski sistem, da nikogar iz klike sploh ni na "drugačne" koncerte, še več, lahko se pripeti, da jih ni niti na prireditev, ki jim sicer ustreza "po vsebini", a je prireditelj napačen človek, nekdo, ki se je izmaknil njihovemu, se pravi edinemu sistemu. Takšno pozicioniranje ima strahovit vpliv na ves naš zvočni svet, ustvarja neverjetne sonične frustracije. Medtem ko že na osnovni komercialni ravni domala nimamo rednih koncertov, ki bi ta hip zanimali dobršen del mladega rodu, se prireditelji z "druge" strani hvalijo, da so sposobni prirediti "najdražji koncert v zgodovini simfoničnih gostovanj pri nas". Podoba na mah nima fokusa, kajti med tema dvema ekstremnima zgledoma je kopica prireditev, katerih osnoven namen je umetno zgrešen, kaotičen. Klika odločujočih navsezadnje tudi skoz medije doseže, da prebivalstvo sploh nima več možnosti zvedeti, kaj vse se v zvočnem in glasbenem svetu lahko pojavi, na kako veliko načinov je možno igrati glasbe, v skrajni konsekvenci tudi zasovraži eno in edino, z ministrstva potrjeno ponudbo. Ostajajo zombiji, ki se zaprejo v svet mp3, ostane Radio Študent, ostanejo tisti vse redkejši norci, ki za prirejanje koncertov vlagajo celo lastna ali prijateljska sredstva, ostane - bore malo, denimo še koncerti komercialnejše usmeritve in veselica.

Monopol nad zvočnimi poljanami sega čez vse znane ideologije in z njimi niti nima nikakršne zveze. Tak monopol ustvarja ministrstvo strahu v skrajnje banalni ihti, da z njim ščiti uborne osebke, ki se s svojo veliko glasbeno stvaritvijo pod pazduho zdijo sami sebi najpomembnejši in so s takšno politiko zatem manj osamljeni kakor bi si v resnici zaslužili, da so. Septične korelacije je zapaziti prav v vseh umetnostnih praktikah, toda glasbene so najhujše, njihove posledice najdaljnosežnejše. Oglejmo si par zgledov za lobotomijo - prebivalstvo ne more več zaplesati, ker misli, da se mu predvaja nekaj drugega od tistega, kar sliši, vobče odkriva Ameriko, ne zna poslušati, papa sintetiko in ni več sposobno priznati veljave tistemu, česar ne pozna; zgodovinskega spomina ni več. Nadalje si prebivalstvo ustvarja nekakšne žanrske delitve, ki so smešne, akustično podobo ločuje na "organsko" in "elektronsko" in si projicira vse mogoče iluzije, samo da bi ustrezale pravilni odločitvi, kakšna mora biti glasba, da moti čimmanj. Krog se zapre - nacionalna kulturna politika skuša na vse kriplje doseči, da se sliši glas državnih kompozicijskih umetnikov, obenem pa z utišanjem vseh drugih, celo tistih, ki jih v določenih krogih na tujem poznajo dovolj dobro, samo podpre občo gluhoto. Ne sliši se niti bogato subvencioniranih; denar je porabljen za dodatne namene. Kar ostane, je - naj ponovimo davno tezo - pravilno naravnan tuner v gostinskem lokalu in čisto nič drugega. Od njega SAZAS pobere pristojbino, pri redkih inventivcih zapleni napečene cedeje, denar pa priloži k podpori ministrsko-skladateljske klike. Ali pa sponzorira Svetovne glasbene dneve, največjo krinko, kar si jih je klika privoščila v zadnjem času, da zastre svoje nečednosti. Navzven omikani, vsi v frakih, navznoter gniloba, privoščljivost, karierizem in škandal.