transnacional / Miha Zadnikar: Komakino in politična vizija

Stavba, nekdanja Kemofarmacija, potem pogorišče, še kasneje Chemo namreč iz ozadja preži na eno izmed največjih napetosti v mestu: Na svoji levi ima glomazno muzejsko prezentacijo svoje lastne institucionalne prakse, na svoji desni avtonomen kulturnopolitičnosocialen prostor. Ta je med večjimi in najbolj znanimi na svetu, a ministrstvo z njim najraje nima nič - nanj sem pa tja poseje kvečjemu kakšno kaotično subvencijsko drobtinico. Vsa reč bi kaj lahko bila spomenik dialektični misli, ko bi se v samo selitev ne vpisala finalna gesta - Ministrstvo za kulturo se je s selitvijo in z napovedjo proračuna za leto 2004 spremenilo v stečajno upravo. Prav podobno kakor se godi, vzemimo, humanistiki, tako bo tudi kultura vobče in v svojih umetnostnih praktikah naposled stvar terena, iznajdljivosti, pretkane prakse, kar je za prihodnost kaj spodbudno, saj bo zagotovo precej presenečenj, inovacij, samoniklosti. In manj identitete, narodotvornosti, kulta osebnosti in podobnega balasta. Psihoanaliza nas uči, da se je treba za kreacijo (za razloček od ustvarjalnosti) nekako pasivizirati, kokonizirati, odpovedati ... kreacija nastopi pravzaprav šele v momentu, ko umanjka lastnina, ego pa se skoz proces tako brezlastninske subjektivacije skrotoviči do tiste točke, ko "kar na lepem kaj nastane", zdi se celo, da nekako "samo po sebi". Za rezultate takšnega procesa sploh ni slab izraz, da so "dani od boga"; de nekako nikomur in ničemur ne pripadajo. Od tod, recimo, sodobni nesporazumi v zvezi z avtorskimi pravicami. Porezanega proračuna za kulturo se torej lahko boji samo ego oziroma tista instanca, ki v svoji zmoti misli, da je za kreacijo treba "kaj več", nekakšna posebna genialna osebnost, ki s podporo ustvari kaj posebnega. Slovenski kulturnik je tipičen ego, osebek, ki živi v takšnem nenehnem strahu. Zato joče, jamra, moleduje in moli, sili se k ustvarjanju, namesto da bi se nakanil k odpovedi lastnini, lastništva nad svojim "pomembnim delom", pustil, da se "kar pripeti", da "končno sploh nastane kaj bistvenega", kreacija. Prav simptomatično je, kako se etablirana psihološka veda rada oklepa "teorije osebnosti" in s tem, nevede, jasno tudi ne najde izhoda za vse "krize" te in takšne "osebnosti".

Če bo šlo vse po sreči, bomo na lokaciji, za katero se pne stečajna uprava, prav kmalu zapazili še večjo napetost - muzejski del bo deponiral, zamrznil svetlo narodovo preteklost, alternativen pa pač ravnal po svoje, saj mu je prav vseeno, koliko denarja bo ostalo zanj, morda bo celo eskaliral, se preobličil v kaj drugega. Če že, je alternativa alternativna prav toliko, kolikor se zmerom znajde po svoje. Podoba kulture v centru mesta bo torej naravnost komična - poleg obubožanih institucij bo tam samo še pohajanje v petek zvečer, klošarji, džank, občasne prireditve na Prešernovem trgu, množica identičnih kavarnic z identično glasbo, burek, butiki in "najlepša koncertna dvorana v Srednji Evropi", namreč unionska, ki pa sploh ni javen prostor, predvsem pa nima nikakršnega programa. Za AKC Metelkova mesto je to obenem dobro in slabo - dobro je, ker bo dokončno dosegel svoj namen in kultiviral mesto, slabo pa, ker se bodo vanj zgrinjalo preveč ljudi. Toda AKC Metelkova mesto navsezadnje stoji na mestnem zemljišču.

Za Mestno občino Ljubljana (MOL) bi bil optimalen AKC Metelkova mesto ta hip simpatičen kulturno-umetniški pojav, videti pa bi bil nekako tako kakor novi mladinski hostel. Politično vzeto, bi ga imeli kvečjemu za oddih med "protiglobalističnimi" akcijami na domačih ulicah in v tujini, socialno pa bi bil pod kaotičnim nadzorom. Te tedne pa se z eskalacijo dogodkov in vsem medijskim pompom vred za Metelkovo napoveduje tudi čas treznega političnega preudarka, obdobje nevarne igre, v kateri utegnejo nenadne obljube dolgoletno realno prostorsko vojno ponesti na spolzka tla. Evforično priznanje metelkovske relevance in življenjskih spretnosti namreč nikakor ne rešuje bistvenega vprašanja. Skorajšnje metelkovske sugestije, njene naslednje akcije, poteze bodo odločilne: Če kaj, potem si je za 10-letnico želeti, da Metelkova ostane dinamična, eksperimentalna cona karseda raznolikih, težko ulovljivih, a dostopnih, popolnoma avtonomnih aktivnosti in se ne pusti spremeniti v nasilno legaliziran geto avtonomije - sama sebi svoj lasten muzej kulturnih raritet, politične ekskluzive in socializacijskih praktik. Če MOL, poln obljub o proračunskem denarju za Metelkovo (na "svojem" zemljišču) res razpiše kak javen prenovitveni natečaj, nikakor ne gre kloniti pred - navidez suvereno - estetiko arhitektonske "stroke". Karseda perfidno bo treba z Metelkove navzven sforsirati že znane interne gradbinske adute, kdo je najprimernejši za utrjevanja, sanacije, predelave, obenem pa ne zanemariti drezanja v tisto pomembno slepo pego med "stroko" in "politiko", kjer se vsakršno bivanjsko veselje, kot spremljamo, nezadržno kapitalizira v nihljaj med mirnim spanjem doma in živčno vožnjo po nakupih v predmestju. Fronti nepokornih je zdaj očitno nadaljevati boj tudi v "konservatorskih" opravilih, na krutih ožinah lokalnega urbanizma, ki - če že ne ruši - inertno hlepi po ličnem, standardiziranem, preglednem terenu. Spričo specifike tega okolja smo torej pred naporno vajo iz premagovanja incestuoznih razmerij in "strokovnega" prepričevanja. Z drugimi besedami, metelkovski Forum mora bolj ko kdaj prej zaupati svoji lastni odločitvi, po kateri je strukturiran nehierarhično in rad sprejema nove moči, gojiti zgodovinski spomin tako na svoj strukturni razlog kakor na svoje pametne poteze, ki jih v desetih letih vztrajanja nikakor ni bilo malo, in v tesni povezavi z drugimi avtonomnimi conami, pisano profiliranimi zavezniki in zaveznicami čimprej sproducirati in uveljaviti ključno, precedenčno politično odločitev, s katero bi se mesto Ljubljana kot uradniško telo tako rado že kar danes, po bližnjici - seveda na "metelkovski" račun - hvalilo v svetu, češ "kako velik in sila dejaven avtonomen center imamo". Anarhija ni na prodaj! Metelkova, mesto v mestu (se) zna reflektirati in premore strateško vizijo, ki noče ponavljati nobene prežvečene, ne prenese nobene podtaknjene zgodbe. Dokazuje, navsezadnje, da je "mladinska kultura" konceptualna sila, intersubjektivna zaveza k nujni novi etiki in ne nekakšna generacijska muha, povezana, kot to rada uči psevdosociološka veda, kvečjemu s trenutno glasbo, trenutnim imidžem ... Toliko je Metelkova zmerom znova dejansko alternativna, dobro poučena o preštevilnih nedavnih usodah, ki so njej podobne velike centre po Evropi drugega za drugim popeljale v zbirokratizirano upravljavsko zanko, letargično sinekuro, jim napleskale ustrezne fasade ali, kakor v zgledu več ko 30 (!) let stare kobenhavnske Christianie, celo zaukazale evikcijo in pokop. AKC Metelkova mesto deluje - je prepusten, pripravljen in zna, oborožen z enormnim simbolnim kapitalom, varovati svoje najboljše skrivnosti, čare, presenečenja in moči tudi za politično tvegane čase.