transnacional / Miha Zadnikar: Ljubezen do politike

V zasebnem, intimnem življenju ljubezen in politika kot združena, enotna moč sevata prejkone samotnost, odklanjata izbiro oziroma jo z radikalnimi postopki, zahtevami, predlogi postavljata na stopnjo, kjer postane teoretsko ponosna, a v nji ni prav nič več prej znane erotike. Manj ko je izbire, več je namreč erotike, in več ko je erotike, šibkejša je politična zavest. Precej klavrno stanje, v katerem se ego in subjekt zavrtita okrog investicijske osi, ki pravzaprav niti ni pomembna, zgolj "meša glavo", a je poslednji preskus pred odločitvijo o radikalni osami. Mar nas politika - tista politika v najširšem smislu naših vsakdanjih ravnanj, obnašanj, smernic - nekako ne sili v dokončnost, ki nima prav veliko zveze s smrtnostjo, prej z njenim preseganjem, z nekakšnim suverenim političnim vihtenjem čez ljubezensko dramo, čez dinamiko, ki lahko prinaša kvečjemu slabe rezultate, kot so trenuten užitek, bežen utrip in nova frustracija. V svojem najradikalnejšem političnem razdobju se "osvobojen", "razrešen" subjekt tako zave, da so okrog njega predvsem "ljudje", takšni in drugačni, ni pa vnaprejšnje spolne delitve, ni spolov, ni "primarnega erosa" in podobnih odvečnosti, ki so mu begale glavo v puberteti. Mar je nekdo subjekt šele s tem, da mu ne bega glave prav nič razen (politične) teorije? Mar je ljubezen, ki zanjo velja, da je večvrstna, nekakšna skromna uteha na poti k politični radikalizaciji? Kam se pravzaprav naseli na novo osiromašen/obogaten eros?