transnacional / Bogdan Lešnik: O izjemah, ki spreminjajo pravila

Pred dnevi sem dobil v poštni nabiralnik "žurnal", ki ga nisem naročil in tudi ni bil opremljen z mojim naslovom. Moj nabiralnik ima zdaj nalepko proti nenaročenim pošiljkam, toda na pošti in uradu za telekomunikacije (ki je kdove zakaj pristojen za to) so rekli, da za časnik "prepoved ne velja", in hiteli razlagati, da to niso reklame. Šlo naj bi za zastonjski časnik. Ki pa je seveda poln reklam.

Razumem, da mora zastonjski časnik objavljati reklame. To sploh ni vprašanje. Nenavadno je le, da o tem, kdaj prepoved velja in kdaj ne, po vsem sodeč presojajo kar državni uslužbenci. A ne glede na to, za čigavo presojo gre, se z njo ne strinjam - mislim, da bi me morali najprej vprašati, ali se hočem sploh naročiti na časnik, zastonj ali ne. Če pa si nočejo delati tovrstnih stroškov, naj ga delijo na ulici.

Namesto tega smo dobili nekakšno izjemo, ki ima očitno podporo "države", čeprav je v več pogledih dvomljiva - izjemo, ki ne potrjuje pravila, temveč ga spreminja. Domnevam, da gre za razširjeno pridobitniško metodo, ki ne bi bila mogoča, če je ne bi jemali kot nekaj samoumevnega - vsekakor bolj samoumevnega od naših pravic.

Ne preseneča nas niti to, da nas to ne preseneča. Povsod naletimo na "izjeme" - včasih privilegirane, včasih ravno narobe -, ki jih moramo razvrstiti nekam med manipulacije z državnim blagoslovom. So stalen razlog za sum, da sistem ne deluje regularno.

Tako nas zdaj nekateri prepričujejo, da obstajajo izjeme, za katere ustava ne velja, namreč izbrisani, drug primer ohlapnosti naše "pravne države".

V času jugoslovanskih vojn me je pretreslo, kako so se lahko ljudje čez noč spremenili iz uglednih psihiatrov v načrtovalce pomorov in iz dobrih sosedov v klavce sosedov. K temu je po splošnem mnenju prispevalo zlasti zastrupljanje javnosti z "nacionalnimi vrednotami" in hujskanje zoper ... kogar koli že. Ravnanje z izbrisanimi kaže velike podobnosti ali vsaj velike potenciale - enako primitivno etnocentrično podlago, nagnjenje k stigmatizaciji (npr. namigovanja, da so izbrisani "delovali zoper Slovenijo"), značilne strasti. Tako zelo spominja na "balkanski sindrom", da se lahko vprašamo, ali ne bi bili ljudje, ki vodijo to malo vojno proti izbrisanim, v drugačnih okoliščinah nemara vojni zločinci.

Sam naivno mislim, da je treba popraviti krivice, se opravičiti in - iti naprej. Psihološko to ni vedno enostavno, toda od države vendarle pričakujem več kakor nervozne trzljaje. Država, v kakršni bi hotel živeti, ima vgrajene mehanizme, da se krivice ne bi delale, če pa se kljub temu zgodijo, izdela postopek, kako jih popraviti, ne pa da preudarja, ali jih sploh popraviti ali ne ali morda samo pogojno.

Za tako državo gre Matevžu Krivicu, ko brani slovensko ustavo (ki ni idealna, a vsebuje najpomembnejšo pridobitev osamosvojitve: jamči varstvo temeljnih pravic in svoboščin) in odločbo ustavnega sodišča, da je treba krivice popraviti, pred potencialnimi vojnimi hujskači in dobičkarji in celo pred samimi povzročitelji krivic v primeru izbrisanih.

Brez te temeljne drže država ne sodi niti v Evropo, v kakršni bi hotel živeti. Kakor da so mi prebrali misli, so v Parizu na Evropskem socialnem forumu to soboto simbolično uprizorili "izbris Slovenije" - da tako rekoč na lastni koži doživi krivico, ki jo dela. Bila je ena tistih socialno-politično-umetniških akcij, ki jih je razvilo protiglobalizacijsko gibanje. Naši mali vojskovodje jo bodo gotovo hoteli razumeti kot "dejanje zoper Slovenijo", a le zato, ker je njihova Slovenija etnično čista, mračnjaška in z njimi na oblasti. Ker so mnogi vezani na katoliško desnico, predstavniki cerkve pa ne črhnejo ničesar, kar bi jo distanciralo, lahko sklepamo, da slovenska RKC v tej vojni nima nič drugačne vloge, kakor so jo imele etablirane religije jugovzhodno od nas v svojih.

To bodo zdaj seveda spet vzeli kot "napad na cerkev", kar je enak kliše kakor "dejanje zoper Slovenijo". Nočejo razumeti, da gre le za kritiko političnih praks. Na primer, kako izkoriščajo temeljne pravice in svoboščine, da bi jih spodnesli. Če se kdo javno ne strinja z njimi, razglasijo to za grožnjo svoji pravici, da imajo svoje mnenje, za nestrpnost do svojega mnenja, za napad nase itn. Takrat se ne spomnijo, da obstaja svoboda govora, pač pa se sklicujejo nanjo, da bi lahko ščuvali ljudi ter kratili pravice in svoboščine drugim.

Včasih za nedotakljivo izjemo razglasijo oblastni položaj, ki ga zavzemajo. To nam je v zadnjem času približal minister Rupel. In če je celo on prepričan, da s tem ni nič narobe, potem mora biti metoda res razširjena in samoumevna.

Toliko o zgledu, ki ga daje državna oblast. Vendar lahko o "državnem blagoslovu" v primeru izbrisanih govorimo še bolj neposredno. V primerjavi z oblastjo, ki jo dobi kakšna stranka ali koalicija na volitvah, je država zgolj aparat, a tak, ki regulira tudi prevzemanje oblasti nad seboj. Državni organi naj ne bi bili klientelistično odvisni od politike, temveč naj bi skrbeli za ustavnost in zakonitost. Sistema naj ne bi bilo mogoče kar tako zamenjati; kar je zanj bistveno, naj bi varovala ustava. V slovensko so od osamosvojitve vpisane tudi temeljne pravice in svoboščine ljudi. Ne bojim se, da bi jih izgubili, saj jih vsebuje tudi evropska ustava, mogoče pa je napraviti še veliko škode. Kjer je namreč dopustno spodbijati ustavno zagotovljene pravice in svoboščine, so vsa ta načela že odpravljena. In državni organi, ki takega početja ne preganjajo, ga podpirajo.

Naj se za trenutek ustavim še pri demagogiji z "interesi davkoplačevalcev", ki da nas bo poprava krivic izbrisanim veliko stala. Pravkar sem plačal dohodnino za lani - cel svoj povprečni mesečni dohodek. Mar za državo, v kakršni ne bi hotel živeti?