Transnacional / Miha Zadnikar: Protifašističen posluh

Na simpoziju se je trlo občinstva. Takšna izjava sodi v okolja, v čase, ko je teorija beležila in načrtovala svoje lastne sprotne učinke, bila zdaj z njimi enovita zdaj zajemala sapo iz njihove spodletelosti, a se je obenem rada iskreno trudila, da "postane materialna sila" (Marx). Ko teoriji, skratka, imanentno nikakor ni šlo slabo, zlasti pa ji ni bilo pretirano mar za posvetno slavo in personalno interesno vmešavanje v oblastna (univerzitetna; občeinstitucionalna; "kulturnozgodovinska"; tržna) razmerja. Danes se le redko kdo udeleži simpozija, če se hkrati s simpozijem ne najavljata in oglašujeta še uporabna vsebina in dopadljiva forma; vse polno je "simpozijev", ki so videti kakor tečaj večerne psihologije, zbor zombijev, dopisna botanika ali pa goebbelsovska terapija o kozmetiki duha. Po vsebini in po formi sta torej zmerom bolj na delu kalkulacija in udobje, dve človeški vrlini, ki pa sta na simpoziju, če je le-ta količkaj zvest sebi in svoji produktivni baži, rezervirani izključno za pretkan disput in nemoteno peristaltiko. Rabo kalkulacije in udobja zunaj simpozijskega prostora tedaj toplo odsvetujemo, ker je - dobesedno - "zloraba položaja", prehitra olajšava slabo omikanih.