transnacional / Brane Kovič: Zmagoslavje estetike?

Menda smo imeli mesec oblikovanja. Nikakor ne dvomim v dobre namene njegovih pobudnikov, tudi prizadevanjem za dvig kakovostne ravni oblikovanja ne nasprotujem, pa naj gre za natečaje, kreativne delavnice, razstave ali vključevanja oblikovalskih vsebin v šolske programe. Toda kot po eni strani ugotavljamo, da je kvalitetnih oblikovalskih dosežkov v resnici zelo malo, se po drugi strani ne morem znebiti občutka, da dobiva fetišizacija "dizajniranih" artiklov za široko potrošnjo že kar mitične razsežnosti. Zato posebej pripravljen niz oblikovalskih prireditev najprej pritegne neposredno vpletene, nezadovoljne z obstoječim stanjem in položajem oblikovanja v konkretnih (slovenskih) razmerah, medtem ko "prosvetljene" nakupovalce bolj kot oblikovalska odličnost privlačijo razvpite blagovne znamke, potrošniške množice pa kupujejo predvsem tisto, kar jim denarnice dopuščajo.

Kot ugotavlja filozof Yves Michaud v svojem eseju L'art l'etat gazeux (Umetnost v plinastem stanju, Stock, Pariz, 2003), živimo v obdobju zmagoslavja estetike. Z vseh strani nas prepričujejo, da je svet lep in zato mora biti lepa tudi vsakdanjost. Nekateri njeno lepoto prepoznavajo v popolnih, skladno oblikovanih in skrbno naličenih telesih, drugi prisegajo na tetoviranje in piercing; eni obožujejo sofisticirane logotipe znamenitih modnih gurujev, drugim največ pomeni zavijanje v tkanine z orientalskih bazarjev; v kuhinji kraljuje "fusion", dekoracija na krožniku je postala odločilnejša od sestavin obroka. Trendovski imperativi narekujejo mišljenje in zaznavanje. Pomemben je videz, ne vsebina, skratka, vse je v dizajnu in dizajn je vse. Videz narekuje potrošnjo, tako pri otrocih, ki se pustijo zapeljevati kričečim barvam šumečih vrečk s sladkarijami na policah hipermarketov, kakor pri konzumentih iz premožnejših slojev, ki se morajo odločati med Armanijem in Versacejem. Če kaj ni ne dobro, ne koristno, naj bo vsaj na videz lepo - kakor za koga in kakor kdaj (za nekatere so lepe celo plastične vreče, v katere spravljajo mrliče, žrtve umorov in nesreč). Onstran videza seveda stvari lahko dojemamo tudi skozi njihove ostale značilnosti in lastnosti, v kolikor ne pristanemo na vsiljevanje plašnic, ki nam jih od vsepovsod nadevajo. A z "drugačnostjo" tvegamo izobčenje, stigmo nazadnjaštva, češ, da nas je čas povozil in da naj svoja stališča zadržimo zase. V svetu uniformiranega mišljenja je vsaka toleranca moteča.

Michaud vidi svojevrsten paradoks v tem, da je v tako poudarjanem stremljenju k lepemu umetniških stvaritev vse manj, hkrati pa je vse več ravnanj in početij, ki se razglašajo za umetniška. Namesto objektov estetske kontemplacije so v ospredju dispozitivi in postopki, ki funkcionirajo kot umetnine, opredeljene z nameni in koncepti. Ker jih lahko producira kdorkoli, je treba to inflatorno produkcijo ves čas "trošiti". Za trošenje pa je potrebno ustvarjati pogoje in priložnosti. Nič čudnega torej, da se z neverjetno naglico množijo prizorišča (muzeji, galerije, kulturni centri) in dogodki (bienalni, trienalni, usmerjeni, tematski...), na katerih se ta produkcija razkazuje, povzdiguje in kopiči do neobvladljivosti, na podoben način kot blago v veleblagovnicah. Sistem njene promocije ni bistveno drugačen od tistega, ki promovira blagovne znamke. Če se nekdo uvrsti na eno izmed primerno razvpitih prireditev, za katero je pristojen še bolj razvpit kurator, bo zanesljivo postal preverjena "blagovna znamka", o kateri morebitni pomisleki niso zaželjeni. Kaj dela, pravzaprav ni pomembno, važno je, da je prisoten oziroma da je bil izbran. Odločilna je (samo)promocijska spretnost, ki je nadomestila vse veščine, nekdaj zahtevane za čim popolnejšo materializacijo ideje v umetniškem objektu. Ker je objekt izginil ali pa lahko obstaja v kakršnikoli pojavni obliki, improvizirano sestavljen, efemeren, najden, od nekod prinešen, bo vznemiril samo nostalgike, ki se jim toži po izjemnosti in redkosti artefaktov nekdanjih časov, vključno z modernističnimi. A ti časi so minili, vstopili smo v drugačen svet estetske izkušnje in drugačen svet umetnosti, v katerem estetska izkušnja prežema vse izkušnje, tako da je ni več moč hierarhizirati, ker je povsod, fluidna, lebdeča kot vonj. Zato Michaud zaključuje, da je ta vseprisotnost kompatibilna s hiperestetizacijo sveta, v katerem je umetnost prešla v plinasto stanje - več kot jo je, manj jo opazimo in laže jo enačimo z realnostjo, ki se je sama zamenjala z videzom.