transnacional / Bogdan Lešnik: Ključne besede

Ste kdaj prijavljali kakšen projekt za kakšno subvencijo? Če prav presojam svoje bralstvo, večinoma ste. Ste si kdaj želeli vedeti, katere so tiste čarobne besede, na katere bo padla vaša komisija?

A kaj če tisto, na kar "padajo" komisije, niso besede, ki pišejo v vaši prijavi. Napisane (ali izrečene) po navadi so, a drugje. Tudi vaše besede se lahko posrečijo, uganete prave, pa se vseeno nič ne zgodi; to je zato, ker niste sodelovali pri njihovem izvirnem izrekanju (ali pisanju).

Tega seveda ne veste, a tudi če veste, se nič ne spremeni. V vsakem primeru se najprej prebijate čez obrazce. To ni mala malica. Če prijavljate izdajo znanstvene monografije, morate izpolniti pet obrazcev (s prilogami). No, znanstvenik bi že moral zmoči kaj takega. Saj ne, da ne zmorete, a delo, ki ga opravite za prijavo, je precej odveč. Kalkulacije so idealne, torej zavestno napačne - vračunati morate npr. subvencijo, ki je še nimate in o kateri lahko dvomite, da bo tolikšna, če jo sploh dobite. Obrazci, ki jih izpolnjujete z računalnikom, so slabo narejeni (v finančno konstrukcijo nimate kam vpisati, o čem je, nekje pa zahteva, da nekaj vpišete, a vam program ne dovoli vpisa). Sploh je pa vseeno, ker obrazec oddajate na papirju in ga bo moral nekoč nekdo spet prepisati na računalnik. (Visoka tehnologija sreča tretji svet.)

Če vam je v tolažbo: v kulturi je še slabše. Tam morate dobesedno fantazirati, ko prijavljate knjigo. A fantazije nekako sodijo v kulturo in knjiga je razmeroma poznan medij. Če pa prijavljate kaj novega, se vas bog usmili, ker se postavljate v vrsto, primerljivo z ruskimi v času pomanjkanja.

Toda ta primera je malce zastarela. Času primernejša bo Matrix. Ne gre v tem filmu ravno za kulturno politiko? Stroji ugotovijo, da ljudje potrebujejo (jasno) ameriško kulturo, da bi bili zadovoljni, in jim jo servirajo kot virtualno realnost, medtem ko po cevkah hranijo njihova telesa. Naša kulturna politika se od tega razlikuje zgolj v tem, da ne ponuja nobene boljše realnosti od samega sistema cevk, skoz katere se hrani "kultura", kajti poslanstvo kulturnih uradnikov je po njihovem mnenju ravno to, da odpirajo, zapirajo in pripirajo pipice. (Josef K. sreča dr. Frankensteina.)

Po kakšnem sistemu se to dogaja, ni razvidno. Pravzaprav je videti, da niti ne gre za sistem, zgolj za zbirko preferenc. A kjer je zbirka, je tudi ključ (ali vsaj zbiratelj), in če hočete biti vključeni ... morate reči prave besede na pravem mestu.

V zgodbi o Matrix so ljudje uporabljeni kot baterije, iz katerih stroji črpajo energijo, od katere potem le delček porabijo za to, da pri ljudeh vzdržujejo življenjsko potrebne iluzije. V naši zgodbi je podobno: za to, da lahko kulturni uradniki opravijo svoje poslanstvo in razdelijo nekaj drobiža za kulturne programe, plačujemo seveda vsi, na več načinov. Vsi hranimo ta birokratski aparat, in to veliko bolj izdatno, kakor on kdaj izkašlja "za kulturo".

Vtis, da smo imeli v birokratskem sistemu manj birokracije, je najbrž zmoten, zgolj izraz tendence k idealizaciji starih časov. Morda je bila tedaj le bolj nevidna, saj marsičesa, kar nam je danes problematično, nekoč ne bi niti vedeli. Seveda pa to v ničemer ne odvezuje današnje birokracije. Ravno narobe.

Delovno področje birokracije je uprava, njen cilj pa regulacija. Vsaj navidez je tako, v resnici je seveda njen cilj še naprej zasedati svoje mesto. O tem nas je že zdavnaj poučil Nigel Hawthorne v BBC-jevi seriji Yes, Minister - že takrat, ko smo jo jemali kot tujo izkušnjo. Zdaj ni več tuja.

Politična pripadnost birokratov levici ali desnici je nepomembna. To ne pomeni, da se ne delijo po politični liniji, da ne obstajajo pravi politični rodovniki, a delujejo v glavnem enako: branijo dostop do virov (ga v najslabšem primeru onemogočajo, v najboljšem pogojujejo), selektivno podpirajo ali zavračajo koga, posredujejo v korist ali v škodo (ali ne posredujejo) itn., pač odvisno od okoliščin.

Tako po vsem sodeč pritrjujemo tezi, da danes v političnem prostoru ne moremo več govoriti o kakšni pomembni delitvi na levico in desnico, le še o različnih poudarkih v sicer podobnih programih in o skupinah, ki se potegujejo za oblast, njihova realna moč pa je bolj v personalni zasedbi ključnih položajev kakor v volilnem rezultatu.

Vseeno zlahka prepoznamo razredne interese. Ti so očitni pri brezpravnih, obubožanih in izkoriščanih, a nič manj tudi na nasprotni strani, ki jo poenoti prav to, da proizvaja prve. Med njimi je antagonizem, nasprotje, ki pa nima oblike "klasičnega" razrednega boja (sindikati ipd.), temveč je nekakšna njegova popačena podoba, kakor da je vmes prišlo do vrste predelav, premestitev in nadomestitev, pri katerih je le z analitičnim delom še mogoče videti povezavo. (Kapital sreča interpretacijo sanj.)

A problem je pravzaprav drugje. Morda res lahko prepoznamo razredne interese in "latentni" razredni boj, težje pa prepoznamo - sam razred. Zdi se, da je to kategorijo nadomestila množica imaginarnih identifikacij ali "identitet", ki se zapletajo že med seboj, tako da jim za skupen boj za boljše eksistenčne pogoje ne ostane več veliko moči. Vsake toliko pa ugotovijo, da jih - nekatere - nekaj le povezuje, namreč zahteva po doslednem uresničevanju načela človekovih pravic. To je po svoje presenetljivo, če pomislimo, da gre za 200 let star meščanski koncept. Smo tako nazadovali ali pa je koncept razvil nepredvidene materialne učinke? Tu moramo še veliko premisliti.