TRANSNACIONAL / Uršula Cetinski: Z bičem nad kulturo

Pojavljajo se popolnoma nerealne želje. Recimo, želimo si, da bi bil festival sodobnih odrskih umetnosti Exodos tak kot festival Dunajski slavnostni tedni. Se strinjam, da bi bilo res fino, za vse, ki radi gledajo dober teater, ples, opero in prisluhnejo koncertom. Realnost pa je takšna. Letošnji proračun šesttedenskega festivala Dunajski slavnostni tedni znaša tri milijarde dvesto milijonov tolarjev. Proračun lanskega Exodosa je znašal 15 milijonov tolarjev, se pravi, da bi z enim samim proračunom za Dunajske slavnostne tedne lahko pripravili najmanj dvesto trinajst Exodosov in najmanj deset Festivalov Ljubljana. Dunajski slavnostni tedni v šestih tednih zapravijo toliko kot Cankarjev dom za ves kulturno-umetniški program za obdobje dveh let, s plačami in investicijami skupaj. Razmerje med subvencijami in lastnimi prihodki je v primerjavi med Dunajskimi slavnostnimi tedni in Cankarjevim domom (kar zadeva kulturno-umetniški program) enako; dve tretjini je subvencij, tretjina prihodkov od sponzorjev, prodaje vstopnic in podobno. Celotna Slovenija za vso kulturo skupaj, od spomeniškega varstva do produkcije nevladnih organizacij, v vsem letu porabi le desetkrat več denarja kot en sam avstrijski festival za svoje šesttedensko dogajanje. Torej primerjave slovenskega novinarstva, ki si v Sloveniji želi podobne kulturne rezultate, kot jih imajo festivali na Dunaju, v Salzburgu, Bayreuthu, nikakor ne znesejo. Navedenih zneskov sploh ne bom primerjala z drobižem, s katerim razpolaga slovenski nevladni sektor v kulturi, ki ima minoren finančni input in pomemben kulturni output.

Res je dobro, da je slovenska kritika kulture ostra in kritična. Posebno do tistih, ki slabo vodijo kulturne institucije in programe. Ti so s svojim brezdeljem nevpadljivi, tako da so le redko predmet javne razprave. Tudi tisti, ki v kulturi dosegajo nekakšne vidne rezultate, bi bili lahko še boljši. Nihče namreč ni tak, da ne bi mogel biti še boljši. Res pa je tudi, da so želje strokovne javnosti pogosto megalomanske. Kulturne produkcije dvomilijonske Slovenije, ki pravkar vstopa v Evropsko unijo, nikakor ni mogoče primerjati z najmočnejšimi producenti kulture na svetu, ki delujejo v najstabilnejših in gospodarsko visoko razvitih evropskih državah in imajo večmilijonsko zaledje. Primerjamo se lahko kvečjemu s položajem kulture v drugih deželah, pristopnicah k Evropski uniji, in to le pogojno. Kajti med njimi so tudi takšne, ki nas ekstremno presegajo geografsko, po številu prebivalcev, imajo tudi bogato in tisočletno kulturno tradicijo, na primer Poljska in Madžarska.

Megalomanske želje v slovenski javnosti na žalost pogosto prerastejo v čisto flagelantstvo. Prav vse, kar se dogaja v Sloveniji, je zanič. Če nismo tako pomembni kot Salzburg, potem smo čiste nule. Ravno tako kot srednjeveški flagelanti, ki so se za grehe poskušali z bičanjem po lastnem telesu odkupiti v že tostranstvu, slovenska kulturna javnost biča svoje telo. Tudi tisti, ki danes po svetu res kaj pomenijo, če govorimo o etablirani kulturi, so slabi že zato, ker so se spustili tako nizko, da so sploh prišli v Slovenijo. Thomas Ostermeier je prišel v Ljubljano na vrhuncu svoje kariere, je režiser, s katerim se postavlja nemška kultura, režiser, ki med drugim otvarja Dunajske slavnostne tedne, toda Ljubljana njegovo predstavo Shopping & Fucking označi z "nategom leta" in podobno primitivnimi izrazi. Skupina La La La Human Steps, ki že od 80. let kraljuje po najbolj referenčnih odrih, je dolgočasna in prazna. Robert Wilson je bil še kar uredu, čeprav nič posebnega, pa kaj, ko je prišel dvajset let prepozno. Celo Sasha Waltz, ustvarjalka predstave Telesa, ki sodi v antologijo sodobnega plesa, gre mimo, kot da je ne bi bilo. Tudi v tistih redkih primerih, ko je Slovenija soočena s cvetom etablirane kulture tega planeta, bi rada še več. A kaj, ko ta še več sploh ne obstaja. Kadar pa pridejo umetniki, ki se še niso uveljavili, so tako in tako zanič, ker niso zvezde.

Najbolj v nebo vpijoč je bil sovražen sprejem evropskega bienala sodobne umetnosti Manifesta. Manifesta je prireditev, ki v Evropi res nekaj velja in jo obravnavajo vsi referenčni mediji za vizualno kulturo. V kontekstu številnih evropskih bienalov, ki jih prirejajo od Goteborga do Tirane, so le redke prireditve tega tipa, ki presegajo referenčnost razmeroma mladega evropskega bienala. Na televiziji smo v času Manifeste slišali, da ta razstava nič ne pomeni, kajti Ljubljana potrebuje res velike prireditve. Katere pa so prireditve, ki po referenčnosti presegajo Manifesto? Mi bi radi Benetke. Radi bi, lepo prosim, Beneški bienale, ki je bil ustanovljen v času, ko slovenski narod sploh še ni bil povezan v enotno politično skupnost. Ali pa mogoče kasselsko Documento, ki jo dobro plačani kustosi pripravljajo pet let, ob strani pa jim stoji ogromen budget.

Pametno bi bilo, če bi si nosilci javnega mnenja o kulturnem dogajanju v Sloveniji vzeli kakšnih pet minut za resno meditacijo o svojem početju. Ekstremizem, ki se pojavlja, nima nobene realne podlage. Škoda, ki jo povzroča, je velika. Tako pri tistih, ki kulturo ustvarjajo, kot pri tistih, ki plačujejo zanjo, pa tudi pri tistih, ki le uživajo njene sadove. Kultura ni nič drugega kot baterija. V njej je neizčrpen vir energije, od katerega lahko živimo. Zakaj bi na takšno dragoceno stvar nekdo kar naprej pljuval najbolj nagravžne izbljuvke. Ti nimajo nobene zveze z "objektivno" kritiko. "Objektivna" kritika namreč razsoja o tem, kaj človek lahko doseže v razmerah, v katerih ustvarja.