Kolumna / Bogdan Lešnik: Dan E

Volilna komisija je večkrat razpravljala, kako si je treba razlagati znamenja na glasovnicah, in pri tem zahajala v komične podrobnosti (izbiro lahko obkrožim, prekrižam ali odkljukam). Navodilo je bilo, da na glasovnici izberem eno listo, opcijski "preferenčni glas" pa dam enemu imenu na isti listi. Ker so hoteli "čim več veljavnih lističev", so preudarjali, kako vzeti primer, da izberem eno listo, preferenčni glas pa dam imenu z druge liste. Odločili so se, da bodo tega ignorirali, glas pa bo "v skladu z zakonom" dobila izbrana lista.

A če naprej izpeljemo logiko, po kateri bodo zanemarili preferenčni glas, potem bi moralo isto veljati, če obkrožim listo, pod njo pa dve imeni, ali pa (poleg liste) poljubno število imen z različnih list. Če je moj preferenčni glas zanemarljiv v prvem primeru, zakaj ne tudi v ostalih? To bi prineslo še več veljavnih, pa čeprav nepravilno izpolnjenih glasovnic.

Vendar naj se nikar ne delajo, da poskušajo ugotoviti izraženo voljo volivcev in volivk. Če bi bilo to izhodišče, bi zakon že dopuščal vse možnosti in kombinacije - da obkrožim samo kakšno ime in nobene liste, da obkrožim ali prekrižam izbrano listo ali ime (jima torej dam ali odvzamem svoj glas) ipd. Tudi to, da obkrožim več list ali oddam prazno glasovnico, in celo to, da ne pridem na volišče, je "izražanje volje", in navadno se da kar dobro uganiti, katere. Če obkrožim več list, bi lahko moj glas enostavno razdelili (če obkrožim dve listi, dam vsaki polovico glasu itn.). Če oddam prazno glasovnico, podprem volitve, a ne izberem nikogar; zato bi bilo treba mojo glasovnico prišteti k veljavnim, glasu pa ne bi dobil nihče. Če pa sem se odločil, da ne grem volit, bi morali odšteti mojo glasovnico od veljavnih, in če bi vsota veljavnih glasovnic padla na nič (ali manj), bi bile volitve neveljavne. Šele s tovrstnim razmislekom bi lahko resno govorili o "ugotavljanju volje".

V nasprotju s tem so bile volitve precej relaksirane. Veliko ljudi ne misli, da so bile zelo pomembne. Celo nekateri kandidati in kandidatke jih niso jemali preresno (ali pa res niso imeli kaj povedati). Kampanje so bile še kar neopazne, če ne štejem utrudljivih televizijskih soočenj, ki pa jih ni bilo težko preskočiti. Včasih se je zdelo, da kandidati in kandidatke še sami ne razumejo, za kaj pri teh volitvah gre - da ne volimo predstavnikov države, ampak predstavnike "list", se pravi, političnih strank (ali njihovih zametkov).

Slišati je bolj abstraktno, kakor je v resnici. Če bi bile v evropskem parlamentu zastopane države, bi vsaka zahtevala zase glas, upirale bi se odločanju po načelu večine in nenehno bi grozil razpad. Poleg tega ne bi bilo v skladu s tem, kako je v parlamentarni demokraciji sestavljen parlament. Celo v skupščini socialistične federativne Jugoslavije, kjer je bila zastopanost republik prignana do konca (dobesedno), so njihovi predstavniki sestavljali le enega od treh domov.

Ker pa evropski parlament sestavljajo politične stranke, katerih moč je (enako kakor v nacionalnih parlamentih) odvisna od števila sedežev, ki jih zasedajo, so vedno zainteresirane za povezovanje, hkrati pa to ne onemogoča priložnostnih koalicij po nacionalnem ključu. Tak aranžma ustreza velikim strankam, ki so "velike" tudi v majhnih državah, saj lahko njihova moč le naraste, in velikim državam, ki imajo tudi največ nacionalnih predstavnikov, kakor koli že so ti porazdeljeni po partijskem ključu.

Čeprav je ureditev v tem smislu dobro premišljena in so pristojnosti evropskega parlamenta dovolj omejene, da je mogoče sproti delati korekcije, lahko v starih članicah zaznamo strah, da jim bodo stvari ušle iz rok; od tod ideja o "Evropi dveh hitrosti". Saj lahko res gre marsikaj narobe. Kaj če se v evropskem parlamentu vzpostavi tako razmerje sil, da ogrozi razmerje sil doma? Konfliktne situacije torej nikakor niso izključene. In kaj če nove skupine lokalnih predstavnikov velikih strank zrasejo starim čez glavo? Večini za kaj takega gotovo manjka političnih spretnosti, a tudi omejenost ima svojo moč.

V resnici je Evropska Unija tako nepregledna struktura razmerij, da je napovedovati njeno prihodnost podobno vedeževanju. Tu je vse negotovo - razen tega, da na stičiščih birokracije, korporacij in političnih združb nastaja nova, "evropska" elita, številna in nikakor ne poceni. Če bi si - morda tudi prav zato - radi predstavljali Evropo kot kraj novih priložnosti, se moramo najprej spomniti, da je bila to ob svojem nastanku in v vseh poznejših izvedbah tudi Jugoslavija. Temeljno vprašanje je, seveda, priložnost za koga ali kaj. Kar zadeva Jugoslavijo, je šlo vedno za političen projekt, ki je sprva zbujal navdušenje, pozneje pa skrbi.

Največ koristi od volitev so imele, kakor po navadi, televizije - debele minute plačanega programa. Manj smo dobili gledalci in gledalke, a tega smo že vajeni. Vseeno se je nacionalki (v posredni zvezi z volitvami) posrečilo nekaj zabavnega (slišal sem le napoved, a večkrat). Vprašali so nekaj Slovenk in Slovencev, ali podpirajo članstvo Turčije v Evropski Uniji. In z nekaterimi pogoji (ti so bili zabavni, ker so prikazali vso vzvišenost povzpetnikov) v temelju ga. To me veseli. Jaz tudi.