transnacional / Uršula Cetinski: Poletna muzejska noč

Poletna muzejska noč je bila učinkovita finta. Ljubljanski muzeji in galerije so podaljšali delovni čas in za en dan odpravili vstopnino. Marsikatera razstava, ki sicer žalostno sameva tja v tri dni, je oživela. S sinom sva sadove tega projekta začela uživati že zgodaj zjutraj. Najprej sva se odpravila v njegov najbolj priljubljen ljubljanski muzej, zavila sva v Prirodoslovni muzej, kjer je naš malček vsakič očaran nad človeško ribico v simulirani podzemni špilji, nad nagačenimi ježki, štorkljami, medvedi, gamsi in podobno v tem smislu. Rad ima mamuta, za katerega mi je že pred letom dni povedal, da to ni mamut, ampak kip od mamuta, kar se mi je zdela zelo zanimiva interpretacija, ker na velikanski skelet, moram priznati, še nikoli nisem gledala iz te opcije. Prirodoslovni muzeji se mi zdijo kot kakšna scenografija za poceni ameriško srhljivko, posebno če so ogromni kot dunajski Prirodoslovni muzej, da človeka kar čudno stiska pri srcu med tistimi tisočerimi ostanki nekdaj živih bitij, ki bolščijo s praznim steklenim pogledom. Seveda tovrstni muzeji opravljajo izobraževalno funkcijo, saj je zvedava narava človeka pač takšna, da bi rad na lastne oči spoznal, kar se plazi in lazi po zemeljski obli. No, v ljubljanskem Prirodoslovnem muzeju ponavadi s Filipom samevava med vsemi tistimi živalicami, ampak glej no, glej, Poletna muzejska noč je očitno vžgala. Tokrat sva srečala še celo vrsto mam in očetov, ki so potomce seznanjali s skrivnostmi favne.

Ko sva se iz muzeja odpravila na igrišče v park Tivoli, je Filip predlagal, da spotoma vstopiva še v poslopje Moderne galerije. Odprta je bila samo stalna zbirka, po kateri se že nekaj časa nisem sprehajala. Še dobro, da sem si jo spet ogledala. Da ne bi slučajno katerega od svojih gostov iz tujine poslala, naj gre tja. Kakšna beda! Prostori so popolnoma neprimerni, boljše ima vsaka avstrijska vas. Politiki nekaj govoričijo o tem, kako bomo čez čas med vodilnimi v Evropi. V galerijski dejavnosti in muzealstvu gotovo ne. Evropa namreč fascinira s sodobnimi galerijami in muzeji, s sofisticiranimi stavbami, ki so arhitekturna čuda, s čarobnimi postavitvami in z izbrušenimi osvetlitvami eksponatov, z najrazličnejšimi simulacijami in s tehnološkimi čudesi. Osrednja zbirka moderne umetnosti naše države pa je videti kot navadno skladišče. Eksponati se zdijo navešeni kot v kašnem zanemarjenem depoju brez pravega smisla in reda, osvetljeni s splošno delovno lučjo, vse skupaj je klofuta za vsakogar, ki premore minimalen čut za estetiko. Pravzaprav skorajda ni etično do umetnikov, ki so ustvarili vsa ta dela, da se javno predstavljajo v tako grozljivo zanikrni obliki. Lepo pa je bilo videti, da se je celo po stalni zbirki sprehajalo kar nekaj ljudi. Očitno še ena potrditev, da je projekt Poletne muzejske noči koristen galerijski in muzejski dogodek. Podobna zgodba se je menda ponavljala tudi drugod.

Brezplačen obisk muzejev in galerij je nova oblika privabljanja gledalstva v sicer skromno obiskane razstavne prostore. Če so sadovi umetnosti že na ogled, je seveda edino pametno, da jih res kdo gleda. Trend so začeli v Veliki Britaniji. V Londonu se človek lahko brezplačno odpravi v National Gallery, v National Portrait Gallery, v Tate Britain, celo v živahno obiskano Tate Modern greš lahko zastonj, plačaš le za razstave, ki niso del stalne zbirke. Na ta račun je britanskim muzejem uspelo privabiti množice. Seveda so ta princip uvedli le dobro javno subvencionirani muzeji, za katere je prihodek od prodaje vstopnic zanemarljiv finančni vir. Poleg tega je brezplačen vstop slabo vplival na druge, ki imajo vstopnino.

Brezplačne vstopnice niso nikakršna globalna rešitev za obisk kulturnih prireditev in projektov. So pa zanimiva rešitev za marsikatero stalno zbirko, ki bi sicer betežno samevala, saj dober obisk popularizira muzej ali galerijo, ki si blagajno lahko polni s prodajo vstopnic za ekskluzivne razstave. Ljubljanski muzeji in galerije gredo ravno v nasprotno smer. V Moderni galeriji so odpravili nekdaj brezplačne nedelje, tudi v Mednarodni grafični likovni center vstop (razen ob izjemnih priložnostih) nikoli ni prost, v Narodni muzej se zastonj lahko odpraviš samo vsako prvo nedeljo v mesecu, v Narodno galerijo pa vsako soboto popoldan. Poleg tega so obiskovalci z ugodnostmi te vrste slabo seznanjeni, saj informacija o možnostih brezplačnega obiska marsikje ni navedena niti na spletni strani.

Ljudi, ki radi spremljajo umetnost, pa si tega ne morejo privoščiti, je v naši sanjski družbi evropskega napredka vsak dan več. Za gratis vstopnice producente brez sramu "fehtajo" le pomembneži, za katere vstopnina ne bi smela biti nobena ovira. Zato je Poletna muzejska noč tudi prireditev s pomembno socialno funkcijo. Kazalo bi razmisliti, ali se kulturne institucije vendarle ne bi pogosteje odločale bolj na široko odpreti svoja vrata. Še posebno, če samevajo in so le same sebi namen.