Kolumna / Uršula Cetinski: Ples v avgustu

Ravno ples v avgustu me že poleti privabi v trebuh Berlina, v sobo s pogledom na Muzej terorja, ki so ga diskretno zgradili na zemljišču bunkerja, kjer je Hitler napravil samomor. Le nekaj sto korakov proč v spomin na holokavst iz zemlje začenja rasti velikansko spominsko obeležje iz kamnitih kvadrov, ki ga že sedaj obkrožajo množice radovednežev. Te dni je Berlin eno izmed atraktivnejših avgustovskih plesnih prizorišč v Evropi. Gledališče Hebbel am Ufer in TanzWerkstatt Berlin pripravljata mednarodni festival Ples v avgustu, ki teši lakoto plesnih sladokuscev, tako tistih, ki stavijo na že uveljavljeno in preverjeno, kot tudi takšnih, ki se radi pustijo presenetiti z razpiranjem novih obzorij.

Berlin je še vedno gromozansko gradbišče; korporacije in posamezniki izkoriščajo prazno liso, ki je v srcu mesta nastala z rušenjem zloglasnega in s simboliko nabitega zidu. Ustvarjajo bolj ali manj osupljiva čudesa arhitekture novega tisočletja. Berlin očitno ne pozna prostorske stiske. Na vsakem koraku srečujem oglasne deske, ki informirajo o možnostih nakupa ali najema raznovrstnih bivalnih in delavnih prostorov. Nastajajo tudi nove galerije, muzeji, gledališča. Ko se mimo Brandenburških vrat skozi avenijo Pod lipami odpravim do knjigarne, ki mi je s svojo sproščeno in hkrati posvečeno bralsko atmosfero tu najbolj pri srcu, prvič opazim poslopje nove Akademije umetnosti. Ker prihajam iz države, kjer je že vsak najmanjši arhitekturni poseg v prostor, še posebno, kadar gre za kulturo, čudo vseh čudes, ki obvezno buri duhove z različnimi prepiri, me tukajšnje razkošje navda z začudenjem spričo tolikšne gospodarske moči in očitnega vnanje blaginje. Ni kaj, tipična visoko razvita družba, v kateri kraljuje blišč, zaradi katerega za hip celo pozabiš na stisko, protislovja, krivice in bedo, ki jih je brez dvoma povsod dosti.

Ples v avgustu, ki se dogaja na različnih prizoriščih po mestu, je, kot sem omenila, posrečena kombinacija "klasike" in novih izzivov. O bizarnih in hkrati pomembnih koreografskih dosežkih mlajših generacij bom spregovorila prihodnjič in se tokrat posvetila "klasičnima" koreografijama, ki uokvirjata letošnji program. Začel je pri nas za zdaj še neznani mojster kanadskega plesa Jean-Pierre Perreault, ki je umrl pred dvema letoma. V spomin na njegovo delo je Kanada podprla rekonstrukcijo njegove prve plesne predstave z naslovom Joe izpred dvajsetih let, ki v sedanjem trenutku funkcionira kot nekakšna mogočna sodobna klasika. Joe bo ob obilni podpori matične države letos in prihodnje leto na ogled tudi v Evropi. V gledališču, katerega zaščitni znak je predvsem njegova minljivost, tovrstne rekonstrukcije niso pogoste. Odrska dela se rojevajo in že po nekaj letih umirajo, doživljamo jih lahko le še v refleksiji gledališke teorije ali zgodovine, v najboljšem primeru njihov domet lahko razberemo s pomočjo dokumentarnega gradiva na fotografiji in videu, ki pa sta spet medij zase. Da pa bi po dvajsetih letih dobili možnost za ponoven ogled in preverjanje predstave, ki se je že vpisala v zgodovino gledališča oziroma plesa, je redko doživetje. Še posebno, če gre za tako megalomanski plesni projekt, kot je predstava Joe, v kateri nastopa več kot trideset plesalcev. Najbolj vznemirljivo je, da gledalec po eni plati lahko razbere duh tedanjega časa, po drugi pa uživa v pretanjenih prizorih, zaradi katerih je celo gledališče večno.

Množica plesalcev je oblečena v temne površnike, obuti so v težke čevlje. Perreault, ki je izhajal iz sveta slikarstva in je za vsako predstavo najprej ustvaril številne skice, risbe in slike, je izoblikoval značilen plesni slog, pri katerem plesalci s topotom nog ob tla ustvarjajo ritem in zvok, ki postaja njihova "glasbena" spremljava. Ta plesna tehnika je v veliko manj sofisticirani obliki trenutno zelo priljubljena pri koreografih razvedrilnih in zabavnjaških plesnih projektov. Joe ima globlje duhovne korenine. Je zgodba posameznika, ki mu ni dovoljeno, da bi se izločil iz množice in postal samostojen subjekt, zato so koreografijo primerjali s sporočilom Orwellovega romana 1984 ali z Langovim Metropolisom. Perreault je poudarjal, da smo ljudje občutljivi predvsem za soljudi in prostor, v katerem živimo in živi v nas. To je bilo njegovo vodilo pri tankočutnem umeščanju množice plesalcev v metaforični prostor na sliki in kasneje na odru.

Uvodni takt Plesa v avgustu so tako ustvarili topotajoči Kanadčani, v začetku septembra pa ga bo zaključila v tukajšnjih logih domača mojstrica Pina Bausch s predstavo Nefes, ki jo je ustvarila med bivanjem v Istanbulu. V njej se poigrava s klišeji in stereotipi, ki jih ponavadi povezujemo s Turčijo. Ustvarjanje Pine Bausch je imelo tako velikanski vpliv na cele generacije režiserjev in koreografov (tudi slovenskih), ki so v svojih predstavah citirali, komentirali, reflektirali ali pa kar preprosto kradli njen gledališki material, da ima človek pri njej - celo kadar gre za nove predstave - občutek že vidnega. Po drugi strani pa je tudi jasno, da so v igri prepričljive, inteligentne in celo dandanes inovativne odrske rešitve, ki upravičujejo in potrjujejo njen karizmatični vpliv.