transnacional / Uršula Cetinski: Lahkotnost ustvarjanja

Na turoben in deževen dan se sprehodim po romantičnem berlinskem pokopališču Dorotheenfriedhof, na katerem poleg hugenotskih generalov počivajo številni filozofi in umetniki, ki so zaznamovali nemško in svetovno kulturo. V spremstvu berlinskega prijatelja Heinza Klunkerja, izrednega poznavalca umetnosti, ki mi omogoči odlično lekcijo iz nemške zgodovine, obiščem grobove Hegla, Fichteja, Heinricha Manna, Paula Dessaua, seveda tudi grob Bertolda Brechta in Helene Weigel. Hiša, v kateri sta nekaj časa prebivala v Berlinu, stoji tik ob pokopališču, preurejena je v Brechtov muzej, v katerem redno potekajo javna branja literature in kresanja mnenj o njej.

Arhitektura preprostih grobov se mi zdi sociološko zelo zanimiva. Všeč mi je, da so nagrobniki slavnih mož tako diskretno skromni. Zanimivo (in zame tudi žalostno) je, da so spominska znamenja njihovih žena, ki so se skupaj z njimi prebijale skozi srečo in nesrečo življenja, še veliko skromnejša. Marmorne tablice z ženskimi imeni so položene nekje ob vznožje grobov njihovih mož. Po majhnem, hladnem pokopališču se sprehaja presenetljivo veliko policistov. Prijatelj mi razloži, da so desni ekstremisti, ki nagrobnike skrunijo z napisi iz svojega ideološkega repertoarja, tu redni gostje. "No, še po smrti ni miru!" pomislim.

Zvečer se odpravim v Theater am Shiffbauerdamm, ki ga je ob koncu 19. stoletja v novobaročnem slogu postavil slavni berlinski arhitekt Heinrich Seeling. Gledališče je leta 1954 postalo domicil skupine Berliner Ensemble, ki sta jo istega leta ustanovila Bertold Brecht in Helene Weigel (in od tedaj nosi tudi to ime), trenutno pa jo vodi Claus Peymann. Izključno po protekciji se v Berlinu dokopljem do vstopnice za več mesecev vnaprej razprodano Wilsonovo postavitev Buechnerjeve veseloigre Leonce in Lena.

Predstavo so premierno uprizorili pred letom in pol in od tedaj je redno razprodana. Nemška kritika je premiero pospremila z uničujočimi kritikami, češ da Wilson niti približno ne razume, kaj hoče mladi in zgodaj umrli Georg Buechner, ki je sredi 19. stoletja zaznamoval tok svetovne dramatike, s svojo dramo sploh povedati. Leonce in Lena, na videz preprosta pravljična ljubezenska zgodbica o potomcih kraljevih družin, ima v nemški literaturi kultno mesto kot ena redkih veseloiger tistega časa, predvsem pa kot kritika oblasti, se pravi fevdalnega gospostva, in zavesti o revolucionarnem naboju mladine, poosebljenem v liku naslovnih protagonistov; mlada zaljubljenca se postavljata po robu svetu, ki ga vodi senilna garnitura starcev. Čeprav je Wilson trenutno milje daleč od revolucionarnega mladostnika, ki je začel tresti svetovne odrske deske pred več desetletji, je za konservativno gledališko kritiko, ki izhaja iz dejstva, da je gledališče predvsem inscenacija literature, očitno še vedno nesprejemljiv. Tekst, se pravi dramska predloga, mu nikoli ni pomenil nič več od luči, scene, igralca in drugih elementov gledališke inscenacije.

V avli se počasi zbira Wilsonovo občinstvo. Lepo opravljene dame in gospodje. Pravi raj za srake. Povsod se kaj blešči. Uhani, broške, verižice, zapestnice, ure. Raznovrstni ženski parfumi se zlivajo v dišeč oblak. Nedvomno je Wilsonovo občinstvo vsaj v Berlinu predvsem meščanstvo iz dobro situiranega srednjega sloja. Luč ugasne. Na sedežih kar poskočimo ob prvih taktih živahne glasbe, ki jo je za to priložnost spisal nemški pop zvezdnik Herbert Groenemeyer. Kar sledi, sta dve uri neznanske zabave. Scena in luč v Wilsonovi maniri. Mojstrske scenske spremembe. Odlična igra Berliner Ensembla. Akrobatika, ples, igra, petje. Domišljijski kostumi. Skrajno lahkotno in hkrati dovršeno. Predvsem zelo všečno. Občinstvo že med predstavo ne skopari z aplavzi, na koncu pa je prav evforično.

Po predstavi meditiram o všečnosti. Je mogoče že "too much", kar si je privoščil Wilson? Zrežirati predstavo, ki je harmonična, v kateri je vsega ravno prav, ničesar preveč in ničesar premalo, ni lahko. Gledališče je zelo kompleksna umetnost in takšni dosežki so redki. "Pa vendarle pretirana všečnost, ki jo je zadnje čase povsod dosti, duši duha," si mislim. Gledališče kot nedolžna otroška igra, vendar brez krutosti, ki je sicer na delu že pri otrocih. Buechnerjeva pravljica, oluščena ideologije, zaradi katere je tako dolgo ostala živa. Lahkotnost ustvarjanja. Vsekakor eden izmed možnih načinov, kako se lahko soočimo z njo.

Pot me po večernih ulicah vodi mimo berlinske Narodne galerije. Na programu je razstava, ki prihaja iz Muzeja moderne umetnosti v New Yorku. Ljudje na vstopnice čakajo več kot osem ur. Nekateri pred poslopjem prenočujejo v spalnih vrečah, da so zjutraj med prvimi v vrsti. "Kaj takšnega je pri nas možno le pri razprodajah," si mislim, vsa vesela, da nekaterim umetnost vendarle pomeni več od novih hlač.