transnacional / Uršula Cetinski: Lov na evropski denar

Ker se približujejo roki za oddajo mednarodnih projektov, s katerimi je mogoče črpati sredstva iz evropskih skladov, kot so recimo Kultura 2000, predlogi in vabila z vseh strani dežujejo na mojo mizo. Slovenija je kot pridružena članica Unije čez noč postala zanimiv partner, na čigar račun si je mogoče popestriti budžet. Čim več partnerjev imaš, po možnosti še kakšnega iz držav novih članic, tem bolj si politično korekten in sprejemljiv. Denarja za kulturo je povsod premalo, čeprav so razlike med državami gromozanske. Idej in umetnikov je veliko, ampak lucidnih, ki zaznamuje naš čas ali imajo pomembne socialne in sociološke učinke, vedno le peščica.

Kdorkoli je že kdaj posloval z evropskimi skladi, ve, da je denar, ki na ta račun priteče v državo, pravo olajšanje. Zaveda pa se tudi dejstva, da je evropski kulturniški aparat monstrum, ki človeka sili v totalno birokracijo in administracijo. Največ dela in odgovornosti ima vselej organizacija, ki je nosilec projekta, partnerji pa že dosti manj. Zato nosilci posameznih "evropskih" projektov zaposlujejo nove kadre, ki se vse leto ukvarjajo le z administracijo enega samega projekta. Evropski kulturni programi, ki so že sami po sebi velika birokratska gmota, tako uspešno množijo kulturniško administracijo v državah, kjer nastajajo projekti z njihovo podporo. Saj, po eni plati je fino, da se odpirajo nova delovna mesta, mislim pa, da bi bilo veliko bolj pametno, če bi se odpirala na bolj smiselnih in kreativnih umetniških področjih, kot je izpolnjevanje evropskih formularjev.

Zelo zanimiva je tudi ideologija umetniških projektov, ki se prijavljajo na evropske sklade. Najprej jih pogojuje geografija. Recimo, ustvarili bomo plesno predstavo, v kateri se bo kreativno navdihovalo pet Nemcev, en Slovenec in dva Poljaka. (Izbor narodnosti je v tem primeru zgolj naključen.) Ponavadi gre za pet Nemcev, ki si res želijo ustvariti predstavo, se med seboj dobro razumejo in vedo, kam in kaj hočejo. Ampak kaj, ko za Evropo pridejo v poštev le v povezavi z drugimi Evropejci. Zato tik pred koncem roka za oddajo prijave besno iščejo še Slovenca in Poljaka, ki bi se jim hoteli pridružiti. Ali se bodo navsezadnje vsi skupaj res kreativno ujeli, ni več pomembno. Jasno je, da so bili umetniki že od davnin dalje kozmopoliti, ki so se povezovali, ustvarjali in navdihovali neodvisno od političnih meja Evrope in sveta. Toda notranji zakon umetnosti je, če se sentimentalno izrazim, da se sorodne umetniške duše povezujejo zaradi sorodnih aspiracij in ne zaradi denarja. Le tam, kjer se umetniki povežejo zaradi iskrene notranje nuje in simpatije, nastanejo dobre stvari. Verjamem, da tudi dogovorjeni zakon ženske in moškega, ki se še nikoli nista videla, pa so se v njunem imenu zmenili kar starši, lahko čisto dobro funkcionira. O tem me skušajo prepričati razprave ljudi, ki mislijo, da ni pošteno, če se človek zgraža nad kulturnimi navadami, ki jih v resnici ne razume, kar v določeni meri lahko celo drži. Je pa zakon tega tipa z evropskega zornega kota čisto nekaj drugega kot povezava dveh, med katerima se je prižgala prava iskrica. Prav ta iskrica, za katero se je Wandekeybus v Rdečici spraševal, ali gre za magijo ali le kemijo, je, po moje, v umetnosti ključna stvar.

Poleg geografskega nasilništva v sodobni evropski kulturni produkciji je še veliko bolj problematična ideologija posameznih projektov. Vsebina nekaterih se bere kot pravoverni politični pamflet. Kakšen je korekten Evropejec? Spoštoval naj bi vse prebivalce Evrope, ne glede na narodnost, spol, spolno usmeritev, socialni status, veroizpoved ipd. Svoboden človek brez predsodkov, odprt demokrat, ki skrbi, da se pasje življenje ljudi z družbenega roba na koncu le sprevrže v človeka dostojno življenje. Umazanija, nasilje, korupcija, oblastiželjnost, na tone in tone različnih krivic, ki jim je človek vsak dan izpostavljen tudi v Evropi, zgovorno kažejo na to, da je tako razsvetljenih in korektnih Evropejcev bore malo. In če že ne živijo v realnosti, potem jih najdemo v fikciji. Veliko umetniških projektov, ki kandidirajo za evropski denar, je videti, kot bi jih pisali natanko takšni Evropejci. Opozarjajo na hude krivice ponižanih z družbenega roba, kar je z etičnega zornega kota korektno in dobrodošlo, toda če se malo bolje poglobiš in na koncu sprevidiš, da je to le zlagana struna, s katero se lahko uspešno prigrebeš do denarja, dobi vse skupaj čisto drugačne poteze. Ne, res ne mislim, da je umetnik lahko dober le, če dogodke, ki jih reflektira, doživi na lastni koži. Flaubert je bil vse prej kot nesrečna, zdolgočasena ženska, pa je ustvaril prepričljivo Bovaryjevo. Ampak, kadar začnejo lepo oblečeni fantje iz urejenih meščanskih družin ustvarjati projekte o zatiranih Romih, ki so jih videli samo na filmu, te obidejo dvomi.

Prepričana sem, da so evropski kulturni skladi čisto dobrodošla reč. Tudi zaradi njih bodo nastali pomembni umetniški projekti. Na žalost pa tudi veliko umetniške megle. Umetnikom namreč omogočajo kreativno in mentalno prostitucijo, kar je žalostno in škodljivo.