transnacional / Bogdan Lešnik: Zamolčani

Pred kratkim sem za neko priložnost zbiral gradivo o novih družbenih gibanjih v osemdesetih in si sposodil najnovejše delo o njih, knjigo Milana Balažica Slovenska demokratična revolucija 1986-1988. Gre za razširjen, mestoma kritičen povzetek dokumentov o povezavah med tedanjo zvezo socialistične mladine Slovenije, poznejšo liberalno demokracijo, in novimi družbenimi gibanji. Ta naveza je bila v tistem obdobju ključna za obe strani. ZSMS je dobila programske smernice, ki so jo ločile od zveze socialistične mladine Jugoslavije, in koncepte, s katerimi se je odmaknila od homogenega političnega diskurza tedanjih oblasti ter se preobrazila v samostojno politično stranko, NDG pa so dobile politično podporo za svoje pobude.

V knjigi sem hotel sprva le pregledati vire. Ker pa nima zbrane in urejene bibliografije, temveč so viri navedeni samo v opombah pod črto, lahko konkreten vir najdete le tako, da poiščete stvar, pri opisu katere bi lahko avtor črpal iz njega. Knjiga sicer nima niti stvarnega kazala, tako da morate "stvar" povezati s kakšnim dogodkom, tega pa potem ni več težko najti, ker so dogodki popisani v bolj ali manj kronološkem zaporedju. Tako sem naletel na opis izredne skupščine ŠKUC-Foruma 16. aprila 1987 (str. 146-147). Zaradi tistega, kar sem našel, pa sem si knjigo podrobneje ogledal. Ali natančneje, zaradi tistega, česar nisem našel.

Ni jasno, na primer, zakaj je bila skupščina sklicana. Srečamo jo po burnem dogajanju v zvezi s Titovo štafeto, začenši s "plakatno afero" (ko se je razvedelo, da je uradni plakat za dan mladosti, delo Novega kolektivizma, posnetek nekega nacističnega plakata), ki ji sledi vrsta "napadov na dan mladosti". V uvodnem nagovoru Tomaž Mastnak omeni represivne kampanje (brez razvidnega povoda, a represivnih kampanj je bilo veliko). Potem zvemo, da se je skupščina izrekla "proti scenariju prireditve na dan mladosti in štafetnemu scenariju nasploh" (dodan je dialog na to temo med Zojo Skušek in Jožefom Školčem). In nazadnje sta Ingrid Bakše in Janez Janša predstavila pobudo "o spremembi ustave v prid omogočanja ugovora vesti in alternativnega služenja vojaškega roka". To je navedeno tudi kot zgled, kakšne pobude je podpirala ZSMS.

Ker ne vem, kako bi lahko avtor, ki med viri navaja zapisnik skupščine (torej ga je domnevno prebral), spregledal, kaj je bil razlog za njen sklic, moram sklepati, da ga je namenoma izpustil. Bodisi zato, ker se mu ni zdel pomemben, ali pa ga je hotel zamolčati; o tem bomo lažje presodili potem, ko bo slika popolnejša.

Pobuda o ugovoru vesti je bila res predstavljena. Prebral jo je Janša in v praksi se je začela uresničevati, še preden je leta 1991 dobila svoje mesto v ustavi. Druge predstavljene pobude Balažic ne navaja in se tudi uresničila ni: da bi v ustavo med primere, za katere je diskriminacija izrecno prepovedana, uvrstili spolno usmerjenost.

Sem zapisal, da je bila to druga pobuda? Je bila kar bistvena. Skupščina je bila namreč sklicana zaradi dogodkov, ki so ravno tako zadevali dan mladosti. Zgodba gre takole. Neki beograjski časopis je objavil (povsem korektno) notico, da se bo v Ljubljani 25. maja začel festival homoseksualnosti (tretji po vrsti) z imenom "Magnus". Drugi časopisi so napihnili festival v "svetovni kongres homoseksualcev" in začel se je cirkus, ki mu ni bilo para (kričanje o tem na "mitingih resnice", zmerjanje v tabloidih itn.). Slovensko časopisje je prevzelo novico, ne da bi kaj preverilo. Tedaj so se zganile nekatere domače instance in zahtevale, da je treba "kongres", ki je nenadoma postal evropski, prepovedati - zaradi nevarnosti, da bo z njim prišel v deželo AIDS. V protest proti takim represivnim kampanjam (aha!) in sorodnim refleksom slovenskih oblasti je ŠKUC-Forum, pri katerem je bila ustanovljena sekcija Magnus (poleg mirovne sekcije in ženske sekcije Lilit), sklical izredno skupščino v razširjeni sestavi. Ta pa je potem obravnavala in podprla tudi druge pobude novih družbenih gibanj.

Razen kakšne podrobnosti v razvoju dogodkov, ki ga obnavljam zato, da spomnim na kontekst, mora biti vse to razvidno iz zapisnika. Zakaj ga je potem avtor tako oklestil? Nato sem preletel knjigo - "kongresna afera" je opisana drugje (str. 142), v povezavi z dnevom mladosti, ne pa tudi s skupščino. Omemba festivala Magnus na tem mestu je hkrati edino priznanje, ki sem ga našel, da se je tedaj v Sloveniji kaj dogajalo tudi na temo spolne usmerjenosti. Sekcije in njenih pobud kakor da nikoli ni bilo. Pri naštevanju novih družbenih gibanj opazimo znani prijem: "Gibanja za mir, feministično gibanje, ekološko gibanje itd." (str. 48). V tem zgodovinskem spominu je gejevsko in lezbično gibanje razvrščeno pod "itd.".

Kaj lahko rečemo o tem? Da gre za malce stalinistično metodo retuširanja skupinske slike? Toda čemu? Ker je knjigo izdala Liberalna akademija v predvolilnem času, lahko domnevamo, da je hotela poudariti zasluge LDS in se izogniti temam, ob katerih se ni tako zelo proslavila ali bi ji lahko celo politično škodovale. No, zdaj že vemo, da ni bilo "zavzemanje za marginalne skupine" tisto, kar je škodovalo LDS. Prej narobe. Škodovalo ji je prav to, kar pokaže ta knjiga (ko obide gibanje in njegove pobude, ko loči vzrok od posledice in ga predstavi na drugem mestu kot nepovezano podrobnost) - da je hkrati tajila in taktizirala. Bi in ne bi, malo mogoče bi, pravzaprav pa ne bi. Taka politika spodnaša svoje cilje. Kakor koli se obrne, se bo hotela obrniti tudi na drugo stran. Če tu sploh še govorimo o politiki.