Kolumna / Brane Kovič: November, mesec fotografije

Res je, da imata vsaj dve nacionalni instituciji etabliran kustodiat za fotografijo, toda rezultati, ki od tam prihajajo, so več kot borni, prav tako pa ne gre spregledati dejstva, da kljub bogati produkciji in izjemno pomembnemu zgodovinskemu prispevku k razvoju medija (nesporno, z arhivskimi dokumenti dokazan svetovni primat izuma Janeza Puharja!) ne premoremo specializiranega zavoda (inštituta, muzeja, centra ...) za raziskovanje in vrednotenje fotografskih dosežkov. Klasično opravičilo, da za kaj takega ni denarja, kategorično zavračam, kajti dolgoletne izkušnje so me prepričale, da prav noben projekt, naj bo še tako ambiciozen, ni neuresničljiv, če obstajata trdna volja in delovna zagnanost, podprti z ustreznim znanjem in sposobnostjo komuniciranja. Samozadovoljnost majhnih, frustriranih, vase zagledanih kvaziznanstvenikov in kvazikustosov, značilna za osrednje slovenske umetnostne ustanove, bi bila vsekakor groteskna, če ne bi imela tako dolgoročnih posledic za položaj medija, ki naj bi bil predmet proučevanja in predstavljanja. Tudi zaradi te apatije in - ne morem je imenovati drugače - lenobe namreč na svetovnem fotografskem zemljevidu praktično ne obstajamo, na nobeni omembe vredni mednarodni razstavi ne sodelujemo, nobena merodajna strokovna publikacija naših fotografov ne omenja, nobena velikopotezno zastavljena manifestacija panoramskega tipa, kakršni so na primer popularni "meseci fotografije" v številnih mestih in državah, ni dopolnjena z vsaj simbolično slovensko udeležbo oziroma ni še izrazila želje po kakšnem trajnejšem in enakopravnejšem sodelovanju. Ne, ne mislim jadikovati nad to ignoranco (za lamentacije nad "grdimi velikimi", ki se nesramno norčujejo iz "ubogih malih", premoremo že dovolj naricalk), le ponovno hočem poudariti, da je v razvitem svetu zasebna pobuda že dolgo zgled subvencioniranim državnim in paradržavnim institucijam, ki ji v bistvu sledijo in se ji prilagajajo, ne pa obratno, kot so nas skozi nekaj generacij vztrajno poučevala in vzgajala naša umna vodstva v podobah in likih polpismenih, z oblastniško avtoriteto obsedenih tovarišev in tovarišic. In prav zategadelj je skrajni čas, da tudi v teh krajih ta pobuda zaživi tudi na galerijskem področju, da se zasebne galerije iz bolj ali manj zanikrnih štacun začnejo spreminjati v elitna razstavišča, v katerih umetniški dosežki ne bodo zgolj uskladiščeno blago z razmeroma dolgim rokom trajanja, temveč konstantni subjekti refleksije, neizčrpen izvir novih idej in vznemirljivi "predmeti poželenja", ki se jim (prekaljeni in novopečeni) zbiralci ne bodo mogli upirati. Vsekakor pa se morajo zasebne galerije odpreti mednarodni ponudbi, kajti umetnostni trg je verjetno bolj kot katerikoli drug trg two-way street, na katerem ni nikakršnih možnosti za plasma domačega “blaga”, če nekje ni možnosti za prodajo stvaritev tujega izvora.

November je že tradicionalno mesec fotografije, po vzoru pariškega bienala Mois de la Photo se vse več mest (letos, na primer, tudi Berlin in Madrid) v teh tednih osredotoča na fotografske razstave, od retrospektiv v muzejih in drugih večjih razstaviščih do prikazov aktualnih tendenc pri zasebnikih, v kulturnih centrih in manjših galerijah. Razveseljivo je, da se jim, resda povsem neformalno, ponekod tudi po vnaprej dogovorjenih - od dejstva, da smo slučajno v novembru, povsem neodvisnih terminskih shemah - končno pridružuje tudi Ljubljana, in to brez hlinjene skromnosti: z Bertom Sternom in Bobom Willoughbyjem v Muzeju novejše zgodovine, z doslej še ne predstavljenim fragmentom iz Pilonovega fotografskega opusa v Moderni galeriji, z redno dejavnostjo fotogalerije v Cankarjevem domu, izborom razvpitih avtorskih imen (Gibson, Klein, Newton, Riboud, Sieff, Wegman in Taylor-Woodova) v galeriji Art.si, zadnji vikend v mesecu pa si bosta sledili še samostojni predstavitvi Jeanloupa Sieffa v galeriji Pasaža (Visconti Fine Art) ter Helmuta Newtona v galeriji Fotografija. Ne Evropa ne Amerika torej nista predaleč, s kančkom iznajdljivosti in prgiščem evrov v rokah se nam, kar se kakovosti tiče, ni treba sramovati ne pred Parizom, ne pred Berlinom, ne pred Londonom, ne pred New Yorkom, sramovali bi se lahko kvečjemu topoumni državni uradniki in njihovi priskledniki - če bi vedeli, kaj občutje sramu sploh je ...