transnacional / Miha Zadnikar: Kulturni Kapital (1)

Mednarodno letališče v Washingtonu, D.C. nosi ime Ronald Reagan. Že tako ali tako sivorjava, muzejsko spolirana, do bolečine segregirana prestolnica ZDA deluje dodatno trivialno, ko na letaliških zgradbah uzremo ime vrlega kavbojca, ki nas je svojčas tako suvereno in vizionarsko opozoril na čudovite pridobitve današnjega dne. Glavno mesto imperija sproža grozo že s tem, da na svoji podzemni nima čisto nič grafitov, nekdanji predsednik pa s svojim imenom na letališču garantira dodatno čistunsko ozračje. Reagan je namreč med drugim precej prispeval tudi k likanju, maličenju, ničenju, pačenju in sterilizaciji žive ameriške kulture. Storil je nekaj podobnega, kakor nam je na lokalni ravni skoz ekonomistične masakre doživeti prav kmalu.

Že v primeru jazza bi se dalo dokazati, da je Ronald Reagan osebno kriv za razkol, za poglabljanje luknje med uradno potrjeno kulturo in tistimi, ki peljejo zgodbo o “skrivnem redu” (Louis Armstrong dixit) naprej, v untergruntu, in to zelo “zares”. Seveda se slednji ne dajo kar tako, a nič ne more upravičiti njihove bede, njihovega “oškodovanega življenja”. Pahnjeni so nekam v stare čase, spet živijo od Evrope. Ko danes pride špilavec ameriških godb na Metelkovo, se mu zdi, kot da je Miles Davis v Parizu leta 1958. Tukaj lahko diha, igra, se radosti, sprosti in prejme dodatnega gradiva in goriva za naprej. Zmerom več muzičistov iz ZDA mi pravi, kako lepo in spodbudno je pri nas. Hočejo se preseliti sem. In tega ne rečejo kar tako, kot frazo. Ne vedo pa, kaj nas čaka. Vladavina malih ljudi, brez omahovanja in pogumno jim recimo kar red necks, kmetavzarji namreč pripravljajo podobno sterilizacijo, kakršno so v začetku osemdesetih izumili njihovi učitelji-kavbojci in jo z veseljem opravljajo še danes. Številni med njimi si za uničevanje kultur delijo celo Nobelove nagrade. Pod krinko vojn, pod pritiskom moralnih psihoz jazz, ta velika godba vseh drugačnih Amerik bije svoj boj za obstanek. Saj ga je že tolikokrat, toda tako hudo ni bilo še nikdar. Ni nujno, da se v hudih časih rojevajo dobre godbe. Če ni konkretnega prostora in človeku prepuščenega časa, potem še evropski honorar ne pomore več.

Sliši se nadvse bizarno, toda Ministrstvo za kulturo, Mestna občina Ljubljana, še par drugih skupnosti (Cerkno, Maribor) in nekaj osveščenih sponzorjev so lahko ponosni, da po svojih močeh pomagajo vzdrževati kulturo ameriškega jazza. To je njihova skromna dolžnost, toliko prispevajo h kritiki politične ekonomije in brisanju tujih kultur. Jazz je potreboval par desetletij, da se je prebil iz cerkve v špelunko, dodatna leta, da je prišel na koncertni oder, dodatne napore, da je zaplul po veliki reki navzgor, združil črne in bele, prepričal Jude, precej težav je bilo, preden je bil plačan dostojno, navdušil sposobne pisce, bil naposled vzet na akademijo ... Mar veste, zakaj je v jazzu trio najpogostejša zasedba? Tako imenovani cabaret law v New York Cityju je dobra štiri desetletja zaračunaval dodaten davek lokalom, ki so na svojih odrih gostili več kot tri glasbenike. Če je kdo hotel plesati, potem je bil davek še večji. Reagan in bušiji niso izumili nič novega, samo združili so moči, pomešali nivoje in zbanalizirali eksekutivo. Večje orkestrske zasedbe so v zgodovini jazza politično dejanje par excellence. “Moja največja želja je, da se vas zbere pet tisoč in da vsi pihnete v en glas,” je rad govoril Sun Ra. Jazz je - kakor precej drugih muzik, precej drugih kultur in početij - v nenehni, že stoletni vojni.

Danes, ko je razgled tudi pri nas precej jasen, vidimo, da gre za starodaven boj. En del človeštva misli, da “tako pač mora biti”, da “tako je”, govori o “naravnem stanju družbenih stvari”. Ekonomija se rada nagiblje k takšni logiki in se obnaša, kakor da bi se francoska revolucija, prispevki 1848, včasih tudi celota zgodovine in znanosti sploh ne dogodili. Vsiljuje se, skratka, mnenje, da je oblastno ravnanje v javnosti nujno in neobhodno. Za ekonomijo brez skrupulov obstajajo “primarne” in “sekundarne” potrebe, duh je nekje absolutno ločen od telesa, od koder seveda ni daleč do pogroma, segregacije, do teze, da je to ali ono obnašanje “nenaravno”, kultura pa odveč. Drug del človeštva se upira, zmerom se vpraša, ali je temu nujno tako in zakaj bi ne moglo biti drugače. Tega vprašanja na nobenem mestu ne more preprečiti nihče. Če ga, potem je nečesa bistvenega konec, doživimo pač smrt, dolgčas, vegetiranje, sterilizacijo, diktaturo kapitala, izkoriščanje. Prepričan sem, da je prišel historičen moment, ko se moramo vnovič pobarati, ali je ekonomija sploh stroka. Kakšna je njena strokovnost, če noče videti in slišati? Ekonomija je povsem zaprta v samosvojo računico in ne pozna osnov človeške družbe. Premalo je poučena o zgodovini, da bi ji šlo zaupati. Nekako bi lahko rekli, da nima backgrounda. Ekonomija je veda, ki si jo iz roda v rod in od nekdaj podajajo izključno izkoriščevalci in tisti, ki mislijo, da je človeška družba urejena hierarhično “od zmeraj”, da “drugače ne gre”, kakor da “imajo eni več kot drugi” in da za navrh potem še vladajo.

Zadnjih 150 let poznamo oster, dodobra utemeljen protiudarec. Naj vas ne zavede, če vam bo kdo v trenutku, ko boste delili ta protiudarec, očital, da ste “samozvani levičar”, “ostanek za vedno preživelega režima”, ali v svoji nepoučenosti uporabil kakšno drugo ideološko floskulo. Gre kratko malo za kritiko politične ekonomije, za eno izmed bistvenih ved o nas samih, o nas historični prezenci, o bistvu človeške družbe, o naši osnovni moči. Treba jo bo študirati vedno intenzivneje, sicer se nam piše slabo. Nekateri so se namreč odločili, da bo njihova obveljala za vsako ceno, ker je takšna “evolucija”. V navalu socialnega darvinizma povzemajo svet živali, mi pa nismo nobene živali.

Mednarodno letališče v Riu de Janeiru se imenuje Antonio Carlos Jobim. Po pionirju bosse nova, avtorju premnogih glasbenih hitov, kot sta, vzemimo, “The Girl from Ipanema” ali “Desafinado”, po velikem prijatelju jazza ga je poimenoval brazilski minister za kulturo, popularni muzičist z dredi Gilberto Gil. Si zamišljate, da bi mednarodno letališče v Washingtonu, D.C. nosilo ime Duke Ellington? On je bil namreč doma od tam in za ameriško kulturo postoril veliko več kot Ronald Reagan. Zna biti, da je celo več letel z avioni.