transnacional / Uršula Cetinski: Desnica se ogreva za cirkus

Odkar pomnim, so bili Kanadčani za Evropejce nekakšen prototip uspeha. Na področju sodobne umetnosti, recimo gledališča in plesa, so bili sposobni ustvariti in razviti velike avtorske poetike, kot so jih v evropski prostor prinesli Robert Lepage, Edouard Lock, Marie Chouinard, Jean-Pierre Perreault, če naj omenim le nekaj izmed številnih referenčnih imen, ki so vplivala na umetnost že od 80. let dalje. Profesionalnost Kanadčanov je bila osupljiva. Tako na odru kot za njim; po menedžerski plati. Dosegli so nekakšen perfekcionizem, s katerim so obvladovali svet. Globalna uspešnost kanadskega gledališča in plesa je bila očitno tudi rezultat kulturne politike, ki si je mednarodno uveljavitev umetnikov postavila za eno izmed prednostnih poslanstev.

Obisk letošnjega, sicer bienalnega sejma odrskih umetnosti CINARS v Montrealu, ki je v zadnjih enajstih letih pomembno prispeval k mobilnosti gledališča - za leto 2002 ocenjujejo, da so vse skupine, ki so na sejmu prodale svoje predstave, skupaj iztržile približno milijardo osemsto petdeset milijonov tolarjev - me je že v prvih dneh soočil s presenetljivimi novicami o dogodkih na quebeški plesni sceni. Desnica, ki trenutno tu v Montrealu obvladuje kulturo na zvezni in mestni ravni, je s krčenjem dotacij za mednarodna gostovanja ogrozila obstoj najbolj uveljavljenih kanadskih plesnih skupin. Skupine so se znašle v paradoksalnem položaju. Čim bolj so bile uspešne, čim večje število vabil na tuje odre so prejele, tem bolj so - zaradi višanja deleža lastnih sredstev pri pripravi mednarodnih turnej - bredle v rdeče številke.

V veliki godlji je trenutno Fundacija Jeana-Pierra Perreaulta, ki smo jo s predstavo Joe prihodnjo pomlad pričakovali v Ljubljani. Perreault je umrl pred dvema letoma, predstave, ki jih je ustvaril in za katere je skrbela njegova fundacija, pa so živele naprej. Letos so izvedli večmesečno evropsko turnejo koreografije Joe, obredli številne pomembne festivale in gledališča. Izkazalo se je, da je dve desetletji stara predstava za devetintrideset plesalcev še vedno učinkovito in prepričljivo odrsko delo, kar pomeni, da gre očitno za kakovostno sodobno klasiko. Večmesečna turneja šestdesetčlanske ekipe v nobenem pogledu ni mačji kašelj. Z vsakim novim gostovanjem je izguba postajala še večja. V teh dneh bo kulturna politika odločala tudi o čudovitem poslopju, o cerkvi, preurejeni v plesne studie, v kateri je dolgo domovala Perreaultova fundacija. Mediji prav tako poročajo o izgubah v poslovanju skupine La La La Human Steps, ki smo si jo dvakrat ogledali v Sloveniji, skupine, ki že več kot dvajset let pod vodstvom Edouarda Locka uspešno zastopa Kanado na najpomembnejših odrih sveta. Pred kratkim je ugasnil pomembni montrealski festival novega plesa, tako da to mesto v zadnjih letih izgublja položaj ene izmed vodilnih svetovnih sil sodobnega plesa.

Očitno so se kulturnopolitične prioritete preusmerile na nova področja. Zdi se, da je nosilcem moči razvedrilo veliko bliže od sodobne umetnosti. Tukajšnja umetniška srenja s strahom pričakuje izide novih volitev, saj obstaja možnost, da bi se desna politična opcija prevesila še v radikalnejše desne vode. Te pa predvidevajo nove posege v kulturno politiko; za vsak dolar iz javnega proračuna naj bi si umetniki zagotovili dolar iz zasebnih virov, kar pa je celo v Kanadi za področje sodobne umetnosti popolnoma nemogoče.

Javne investicije gredo trenutno čisto v drugo smer, in sicer po sledeh kapitala. Montreal se lahko pohvali z novim gledališčem, nenavadnim krožnim poslopjem, ki premore približno dva tisoč sedežev in se imenuje Tohu. Sama zgradba je nastala kot investicija javnih sredstev in zasebnega kapitala slovite skupine Cirque du Soleil. V bližini nekdanjega smetišča so jo zgradili po ekoloških načelih, tako da je reciklaža smeti - s pomočjo tehnoloških postopkov, ki so mi španska vas - vir za ogrevanje poslopja. Gledališče Tohu je namenjeno predvsem cirkusu in drugim oblikam zabave. Pred tremi leti je vlada v Quebecu cirkus prvič priznala kot obliko umetnosti in od tedaj beležijo vzpon te zvrsti, ki jo od 70. let prejšnjega stoletja imenujejo “novi cirkus”. “Novi cirkus” seveda izhaja iz zapuščine tradicionalnega cirkusa, ki mu bolj ali (najpogosteje) manj uspešno skuša dodati globlje, se pravi metafizične vsebine.

V Montrealu trenutno ustvarja tudi slovenski koreograf Goran Bogdanovski, ki ga je UNESCO izbral za tukajšnjega gostujočega umetnika. V okviru prireditve CINARS sva številnemu občinstvu predstavila Slovenijo in njeno umetniško sceno. Občinstvo se je odzvalo z velikim zanimanjem, podobno kot če bi predavala o Marsu, o katerem so verjetno vedeli več kot o najini temi. Po predstavitvi so nekateri kanadski kolegi govorili s predstavniki svoje kulturne politike in zanimalo jih je, če bi bilo mogoče dobiti malo več podpore za gostovanja v Sloveniji. Odgovor se je menda glasil: “V Sloveniji. Ali ne bi šli raje na Kitajsko? Nas zanimajo velika tržišča.”