Kolumna / Brane Kovič: Odhod trupla

Ja, boste rekli, ko boste prebrali naslov, saj trupla ne hodijo, trupla vendar odnašajo!? To sicer drži, ko izraz uporabimo v dobesednem pomenu, a na srečo nam jezik dopušča svobodo metaforične rabe, fikcija pa je med drugim sproducirala tudi kategorijo zombijev, živih mrtvecev, ki so prav primerna prispodoba za nekatere dogodke v resničnem svetu nasploh in na Slovenskem posebej.

Ko to pišem, nova vlada formalno še ni potrjena, vendar so ministrski kandidati znani in zelo verjetno je, da bodo v kratkem prevzeli funkcije, čeprav je kakšna sprememba (vsaj teoretično) še možna. Nedvomno pa je, da v Janševi koaliciji ne bo Združene liste in da zategadelj posledično ni možnosti, da bi Andreja Rihter še en mandat vodila kulturno ministrstvo. V štirih letih svojega uradovanja se namreč ni z ničimer izkazala, osem let njenega ministrovanja bi bilo za položaj slovenske kulture pogubnih. Zakaj? Ker je ves čas tako rekoč "ni bilo", če je le mogla, se je izognila osebnim predstavitvam kakršnih koli programskih izhodišč in opredelitev, odločitve je najraje prepuščala svojim sekretarjem, podsekretarjem in službi za stike z javnostjo, če pa je že tu in tam kaj javno izrekla, so bili to vljudnostne fraze, priložnostne puhlice in protokolarna govoričenja brez dejanskih vsebinskih postulatov in zavezujočih stališč. Do nobenega problema (in teh je v kulturi v izobilju, od strukturnih do operativnih) ni zavzela jasnega - pravzaprav nikakršnega - stališča, pokorno je sledila direktivam svojih nadrejenih in se trudila, da bi bila v vladni ekipi čim manj opazna. Med njenimi "prijavami" si bomo morda še najbolj zapomnili tisto, s katero nas je osrečila, ko je na listi svoje stranke kandidirala za poslanko v evropskem parlamentu: "Evropa je, če v Bruslju govoriš slovensko!" (ali nekaj takšnega, predvolilno zloženko z njeno izjavo sem že zdavnaj vrgel med star papir). Če bi bila - bog ne daj! - izvoljena, bi na parlamentarnih zasedanjih ob asistenci prevajalske ekipe to res lahko počela, prav malo pa bi s slovenščino opravila v Bruslju kot mestu, recimo, če bi zavila na kavo v Passage de la Reine ali na malo pivo v La Mort Subite! Zapomnili si jo bomo tudi po tem, da je sogovornikom le redko gledala v oči in da je na tradicionalnih sprejemih ob novem letu in kulturnem prazniku komaj čakala, kdaj se bo gostom (ki jim je zdolgočaseno ponujala mlahavo roko) lahko izmuznila. V nedavnem strankarskem poročilu se je hvalila z nekaj sprejetimi zakoni in podzakonskimi akti, krona njenega ministrovanja pa naj bi bil razvpiti "nacionalni kulturni program", več let nastajajoča listina, ki je za vsakega kolikor toliko inteligentnega državljana te dežele klavrno uradniško skrpucalo, bolj kot ne samo sebi namen, predvsem pa dokaz, da ta država in ta družba v kulturni politiki nimata ne vizij, ne smelosti, ne ambicij, ki bi bile vsaj malce primerljive s stremljenji evropskih držav po uveljavljanju nacionalne identitete in vključevanju v normalno izmenjavo kulturnih dobrin - za kar si prizadevata tako "stara" kot "nova" Evropa! Namesto zagotavljanja normalnih razmer za delovanje kulturnih ustanov (skupaj z materialno infrastrukturo, ki je v številnih segmentih popolnoma razsuta ali celo povsem neobstoječa) zdaj vrla celjska komunistka napoveduje ustanovitev nekakšne koordinacije vzhodnoevropskih kultur, torej še eno birokratsko izmišljotino, od katere ne bo imel koristi nihče razen razširjene uradniške ekipe, ki bo pridno trošila proračunska sredstva za svoja umovanja o domnevni specifičnosti evropskega Vzhoda (za katerega pa že zelo dolgo vemo, da si ne želi nič drugega kot postati kolikor je le mogoče podoben Zahodu - vse drugo je zgolj leporečje in mentalno onaniranje!).

Truplo torej iz ministrske pisarne odhaja, ni pa rečeno, da tudi iz prostorov na Maistrovi 10, kjer bo v kratkem prevzel dolžnosti nekdo, ki je pogodu mandatarju oziroma novemu premieru. Glede na predlaganega Janševega favorita močno dvomim, da bo s Tabora zavel kak svež veter, morda bo (vsaj na začetku) za spoznanje več grmenja in robantenja, kakšnega lajnanja o "popravi preteklih krivic", ključne težave slovenske kulture pa se bodo kot kurja čreva vlekle še naprej, kljub drugačni ideološki naravnanosti Janševe ekipe. Politika namreč nagrajuje zveste in pokorne, drzni in vizionarsko misleči so ji (bili) in ji bodo vedno v napoto. Ljudstvo pa bo tudi v prihodnje praznovalo kulturne praznike in slavilo smrt ...