Kolumna / Uršula Cetinski: Draga Elena Sergejevna

Konec leta, ne glede na to, koliko nam grejo na živce evforija konzuma, čestitanje in "protokolarno" poljubljanje, človeka vedno navdahne s potrebo po nekakšnem obračunu z letom, ki odhaja. V skladu s to težnjo sem razmišljala o gledališču, ki sem ga bila deležna v iztekajočem se letu. Pa ga ni bilo malo. Iz najrazličnejših krajev sveta in z domačih odrov. Doma me je pretresla predstava, za katero se mi zdi, da je po krivici zaobšla marsikaterega potencialnega gledalca. To je gledališka predstava, nastala v produkciji Škuca, ki si ne more privoščiti intenzivnega plakatiranja, radijskega oglaševanja, direktnega pošiljanja vabil na številne domače naslove in podobnega razkošja, vsega, kar v obilju siceršnjih medijskih podob privablja občinstvo na gledališke sedeže. Zato je zelo pomembno, da se stiske manjših producentov zavedajo kulturni uredniki nekaterih slovenskih medijev in s spremljanjem programa na "off" sceni javnosti omogočijo dostop do informacij, ki bi sicer le težko našle sprejemnika.

Škuc je v okviru gledališke produkcije, za katero skrbi Alen Jelen, na oder postavil dramo Draga Elena Sergejevna ruske dramatičarke Ljudmile Razumovske, ki jo je svet spoznal šele po padcu Berlinskega zidu, saj je bila njena umetniška refleksija stvarnosti za ZSSR enostavno "too much" in zato cenzurirana. Predstavo v režiji Edvina Liverića občasno igrajo v prostorih gledališča Glej, ki jo tudi koproducira. Večer v Gleju me je malo spomnil na čas, ko sem si v skromnem gledališču po imenu Baraka, postavljenem kar na dvorišču Nemškega gledališča v Berlinu, pred leti ogledala Nože v kurah Davida Harrowerja v režiji Thomasa Ostermeierja. Dotični se je kasneje transformiral v zvezdo nemškega gledališča in med drugim, kar pa se ga verjetno ni prav dotaknilo, postal kamen spotike tistega dela slovenskega gledališkega občinstva, ki bi mu lahko pripisali homofobne težnje, čeprav je etiketiranje ljudi zelo nevarna reč. Berlinska Baraka, v kateri so nastale čudovite stvari, po razpoloženju spominja na majhno in prav nič bahavo notranjost Gleja, ki gledališču podarja poseben utrip. Tudi sama scenografija predstave, skromna kuhinja in dnevna soba gimnazijske učiteljice, malo spominja na tip dramskega gledališča, s kakršnim se je na začetku ukvarjal Ostermeier, ki blišča ni gradil na razkošnih kostumih, sceni, dizajnu in rekvizitih, ampak na igri in dobrem tekstu.

Podobno pot je z Eleno Sergejevno ubral Edvin Liverić. Tekst Ljudmile Razumovske je odličen. Za gledalca je bolje, če pred ogledom predstave drame še ne pozna, zato se v zanimive vsebinske podrobnosti ne bom spuščala. Bistvo drame pa je kot naročeno za naš čas. Dotika se namreč vrednot, s katerimi se identificira večina mlade in odrasle populacije sodobnega razvitega sveta. Denar, se pravi kapital, je absolutni zakon človekovega bivanja, življenje pa smiselno le, če si ga nagrabiš čim več, pri čemer se o metodah in sredstvih nihče ne sprašuje. Tovrstna družbena atmosfera nam tudi v Sloveniji ne more biti tuja, saj se večina zasebnih pogovorov in medijskih prispevkov vrti okoli moči, lobiranja, zaslužka, plač, privilegijev, kasta "bogatih in vplivnih" pa postaja zgled za preostalo večino, ki jo poleg revščine in statusa družbene nepomembnosti preveva še grozljiv občutek življenja brez zaledja in varnosti.

Težko je opredeliti, kdo je glavni junak pretresljive zgodbe; gimnazijska učiteljica (Maja Sever) ali četverica dijakov pred maturo (Rok Matek, Viktor Meglič, Minca Lorenci, Matevž Biber), ki jo obišče na njen rojstni dan. Zakaj je danes človek smešen, naiven in bedast, če razmišlja o morali, resnici, pravici, doslednosti do lastnih etičnih meril? Zakaj se po svoje celo bojimo, da bi v tem duhu vzgajali potomce; se mogoče zavedamo, da utegnejo postati bitja, ki se bodo kasneje težko znašla v tropu pobesnelih volkov? Draga Elena Sergejevna je dramski tekst, ki nas kot večina sodobne dramske produkcije ne sooča z ljubezenskimi težavami, zdolgočasenostjo meščanskega življenja, velikimi idejami, škandaloznostjo bivanja na družbenem robu, ampak zbode v srž vsakega posameznika in krhkosti njegove osebne etike, ne glede na to, kateri socialni skupini pripada. Tako Maja Sever kot študenti ljubljanske igralske akademije se s tekstom spoprimejo odločno in prepričljivo.

Na slovenski "off" sceni je zadnja leta kraljevalo plesno gledališče in gledališče giba, zadnje čase pa se prebuja in domiselno steguje jezik tudi gledališče igralca in besede. Zato se v prihodnjem letu splača pobrskati po časopisu in si ogledati napovedi gledališča Glej. Morda zasledite Eleno Sergejevno in preživite večer, ki se še zdaleč ne bo iztekel kar tako v tri dni. Opozoriti velja, da bomo zadnje dni v letu na Gradu doživeli še Dan umorov v zgodbi o Hamletu po Koltesovi predlogi v režiji Ivice Buljana, hišnega režiserja gledališča za odrasle v okviru produkcije Mini Teatra, ki ravno tako učinkovito prispeva k "off" interpretacijam pomembnih dramskih besedil.