Kolumna / Uršula Cetinski: Draga Elena Sergejevna

Konec leta, ne glede na to, koliko nam grejo na živce evforija konzuma, čestitanje in "protokolarno" poljubljanje, človeka vedno navdahne s potrebo po nekakšnem obračunu z letom, ki odhaja. V skladu s to težnjo sem razmišljala o gledališču, ki sem ga bila deležna v iztekajočem se letu. Pa ga ni bilo malo. Iz najrazličnejših krajev sveta in z domačih odrov. Doma me je pretresla predstava, za katero se mi zdi, da je po krivici zaobšla marsikaterega potencialnega gledalca. To je gledališka predstava, nastala v produkciji Škuca, ki si ne more privoščiti intenzivnega plakatiranja, radijskega oglaševanja, direktnega pošiljanja vabil na številne domače naslove in podobnega razkošja, vsega, kar v obilju siceršnjih medijskih podob privablja občinstvo na gledališke sedeže. Zato je zelo pomembno, da se stiske manjših producentov zavedajo kulturni uredniki nekaterih slovenskih medijev in s spremljanjem programa na "off" sceni javnosti omogočijo dostop do informacij, ki bi sicer le težko našle sprejemnika.