transnacional / Uršula Cetinski: Umetniki kot kulturni ambasadorji

Novi minister za kulturo dr. Simoniti je napovedal, da med njegove načrte sodi tudi agencija za promocijo slovenske kulturne v tujini. O podobni zadevi sem se na tem mestu že oglašala, saj je ustanovitev Trubarjeve fundacije predvideval že osnutek Nacionalnega kulturnega programa, ki ga je med kratkim ministrovanjem izoblikoval in lično natisnil Rudi Šeligo. V obeh primerih gre za idejo, da bi se s promocijo in trženjem slovenske kulture ukvarjala kar državna uprava oziroma za to posebej pooblaščena javna služba.

Res je, da imamo v Ljubljani recimo odlične izkušnje s Francoskim inštitutom. Če pogledam samo na svoje področje (se pravi izbiro predstav za nastop v Cankarjevem domu), ugotovim, da obstoj Francoskega inštituta vpliva na moje odločitve. Brez sodelovanja in podpore Francoskega inštituta ne bi spoznali marsikaterega izmed uveljavljajočih se imen francoskega plesa. Pa tudi etablirani umetniki, kot je recimo Josef Nadj, bi manj pogosto obiskovali Ljubljano, če jim ob strani finančno ne bi stala francoska država v obliki Francoskega inštituta in agencije AFAA.

Pri uveljavljanju umetnika v mednarodnih okvirih v sodobni Evropi matična država igra pomembno vlogo. Za kakšnega od umetnikov, ki so trenutno "v modi", sem že pomislila: "No, ima pa res srečo, da ni Slovenec, kajti če bi - kot večina naših - deloval brez zaledja svoje države, nikoli ne bi prilezel tako daleč." Seveda je v današnji Evropi matična država pač tista, ki si jo umetnik izbere za prostor ustvarjanja, kulturne politike pa se podobno kot pri športu, znanosti in drugih tozadevnih profilih prav nič ne ozirajo na to, odkod umetnik prihaja. Nizozemska si lahko pripisuje zasluge za odličen razvoj Italijana Emia Greca, Francija za vzpon Vojvodinca Josefa Nadja, Švica za trenutno uspešno delovanje Američanke Meg Stuart ipd.

Ker zelo dvomim, da je razmeroma zaostala Slovenija sposobna na strateško pomembnih kulturnih točkah izoblikovati sistem promocijskih centrov po francoskem ali kakšnem drugem zgledu, je tudi Trubarjeva fundacija ali kakšna državna agencija ne bo odrešila. Ni treba biti ne vem kako luciden za ugotovitev, da bi tovrstna agencija pomenila predvsem vnovično širjenje že tako in tako razbohotene državne uprave, v katero se z vsakim novim ministrskim mandatom stekajo novi kadri, zapušča pa jo le malokdo. Morda bi zaradi nove agencije naši umetniki igrali violino ali odplesali pet minut na kakšnih protokolarnih zadevščinah v tujini ob vstopu Slovenije v "bog-ve-kaj", razstavljali v avli kakšnega evropskega parlamenta ipd. Vendar v umetnosti to ni tisto, kar šteje.

Za vsako umetniško področje je bolj ali manj jasno, kateri so njegovi referenčni konteksti. Zato bo pomenilo zelo veliko, ko se bodo na festivalu v Avignonu odločili za kakšno slovensko predstavo. Zato bo zelo pomembno, ko bo kakšnega koreografa ali koreografinjo iz Slovenije povabil festival Impulstanz Wien. Zato ni od muh, kadar selektorji povabijo Iztoka Kovača na nastop v londonskem gledališču Place, kjer se je že večkrat predstavil. Podobno lestvico manj in bolj pomembnih kontekstov imajo vsa področja umetnosti; znani so nam profili galerij ali muzejev sodobne umetnosti, referenčnost založb ipd. Pri tovrstnih umestitvah v pomembne kontekste je država brez moči. Selektorji, ki dajo kaj nase, ne bodo popustili ob še takšnem teženju agentov, javnih uslužbencev in podobnega kadra, ampak se bodo ravnali po svoji vesti in kriterijih. Odločitev jim lahko olajša le to, če tudi umetnikova država kaj prispeva.

To pomeni, da bi se bilo najbolj smotrno ravnati po flamskem modelu, kjer imajo izbrani umetniki poseben status "ambasadorja kulture", kar pomeni, da vsako leto razpolagajo z obetavno subvencijo, ki jim olajša gostovanja, za katera pa spretno skrbijo sami. Vsaj v gledališču in plesu (sodobni ples je menda št. 1 med "izvoznimi" žanri slovenske kulture) so se v Sloveniji producenti predstav že sami precej izvežbali, kar zadeva mednarodna gostovanja, kakšna omembe vredna subvencija pa bi le še povečala doseženi uspeh.

Za promocijo Slovenije v tujini je pomembno predvsem to, da tujcem čim pogosteje omogočimo kakovostno seznanjanje z njo. Pri gledališču je najučinkovitejše, če stvar poteka iz oči v oči. Februarja bo drugi slovenski plesni festival Gibanica. Na prvega je na lastne stroške prišlo več kot trideset selektorjev iz tujine in predstave, ki so jih videli, so se znašle na marsikaterem svetovnem odru. Gibanica je ena redkih evropskih plesnih platform brez budžeta, ki bi deloma (s slovenske strani) kril obisk najpomembnejših selektorjev. Namesto širitve javne uprave bi se dodatna državna pomoč promocijskim mehanizmom, ki že obstajalo, kot je denimo Gibanica, izkazala za neprimerno pametnejšo, učinkovitejšo, predvsem pa veliko cenejšo.