transnacional / Uršula Cetinski: Vsak dan manj kulture

Komaj se je malo razkadilo slovesno kadilo, prižgano ob obhajanju kulturnega praznika, že smo bili kulturniki spet postavljeni na realna tla. Novice, ki so priromale v mojo elektronsko pošto, so bile ena slabša od druge. Pa tako rada se prepuščam utvari, da je življenje v kulturi in življenje nasploh vedno bolj fajn. Tokrat pa je celo mene nekoliko zdeprimiralo.

Prva presenetljiva novica je bila, da nova davčna zakonodaja, ki je stopila v veljavo 1. januarja, menda predvideva popolnoma novo obdavčitev v poslovanju z agencijami iz tujine, ki naj bi se z zdajšnjih 8,5 odstotka v najslabšem primeru povišala na zloglasnih 44 odstotkov. Če se bo izkazalo, da je to res, bo to pomenilo, da bomo s predvidenimi subvencijami in z drugimi sredstvi producenti ponudili precej manj muzike iz tujih logov, kot smo načrtovali.

Kadar producenti vabimo v Slovenijo umetnike iz tujine, glasbenike, gledališčnike itd., poslujemo neposredno z umetniki ali pa z njihovimi agenti. Poslovanje z agencijami je zaradi turnejske narave dela razširjeno predvsem pri klasični glasbi in drugih godbah. Če je recimo neki jazz festival od države prejel petmilijonsko subvencijo za svoj program, je slovenski državi ob plačilu agencijskega računa iz tujine doslej povrnil 425.000 tolarjev od svoje subvencije, poslej pa v najslabšem primeru 2.200.000 tolarjev, kar pomeni, da mu za odkup koncertov od petmilijonske subvencije preostane le še 2.800.000 tolarjev, malo več kot pol. Katastrofa! To jasno pomeni pol manj programa. Če se bo v prihodnjih dneh izkazalo, da smo kulturniki nove obdavčitvene manevre res dobro razumeli, bo to resno prizadelo velike producente, za manjše pa bo uničujoče. Srčno upam, da smo kulturniki res takšni zahojenci, kot trdijo ekonomisti, in smo njihove umotvore dejansko samo napačno prebrali.

Ko sem navedeno zgodbo pripovedovala kolegu kulturniku, ki prihaja iz kulturi naklonjene evropske države in že nekaj let živi v Sloveniji, je rekel, da ga v Sloveniji - v nasprotju z ureditvijo v njegovi domovini - preseneča predvsem to, kako malo je komunikacije med politiko in praktiki v kulturi, ki jih tozadevni politični ukrepi grozljivo prizadenejo.

Paradoksalno je, da bi bilo manj tujcev na slovenski sceni dobrodošla novica celo za marsikaterega kulturnika. V zadnjem letu me je neznansko presenetilo mnenje nekaterih umetnikov, ki se ukvarjajo s sodobno umetnostjo, ki so trdili, da bi morali producenti sredstva investirati izključno v umetnost slovenskih ustvarjalcev, ne pa trošiti za tuje goste. Logika je slaboumna in presenetljivo blizu logiki tistih, pri katerih je kategorija nacionalnega edino bistvo umetniškega dela. Vsak, ki misli, da mednarodni kulturni pretok v današnji globalni vasi ni potreben, naj si gre ogledat, kakšno umetniško produkcijo imajo v državah, ki so bile zaradi političnih sankcij več let zaprte kot konzerva.

Rada verjamem, da je bilo življenje za slovenske umetnike recimo v gledališču, kjer smo v Jugoslaviji igrali prvo violino, zelo spodbudno za nekakšno samozavestno držo, ampak zdaj je že čas, da se postavimo ob bok veliko širši konkurenci, ki prihaja z različnih vetrov. Čisto verjamem, da tisti, ki je bil nekoč prvi na vasi, ne bo tudi prvi v mestu in da je vsa zadeva za marsikoga zelo zoprna. Predstavitev tuje kulturne produkcije je pomemben vir informacij in predvsem nepogrešljiv referenčni okvir za domačo ustvarjalnost.

Druga zelo žalostna vest, ob kateri se presenetljivo prav nihče ne razburja, je bila januarska ukinitev Deloskopa. Na dom tako prijazno dobivamo različne edicije Dela, iz katerih se informiram, kaj dela tistih pet vedno istih fac, ki jih imamo za medijske osebnosti, kako moram biti super de luxe uspešna v službi, hkrati najboljša mama na svetu in zapeljiva soproga, negovana, lično oblečena in prijazna; kakšne masaže naj si privoščim, da na koncu dneva od vseh teh obremenitev ne bom prav nič nervozna in bom lahko z nasmehom na ustnicah utonila v zaslužen sen. Ko pa sem se želela informirati še, kaj kulturnega si lahko privoščim v ličnem ženskem življenju, Delo že ni bilo več tako prijazno, da bi mi to brezplačno serviralo na dom. Je bilo treba kar pot pod noge, do prve trafike in malo poseči v žep. Očitno se je za ta pogumen korak odločalo premalo kulturi naklonjenih bralcev. V večini tujih mest na nepogrešljive edicije, ki nas obveščajo o tekoči kulturni ponudbi in so podobne Deloskopu, naletim v vsaki galeriji, knjižnici, gledališču in kinu, kjer samo stegnem roko do police, na kateri zadeva leži, in si jo lahko po večini brezplačno privoščim.

Medijskega prostora za kulturo je torej vsak dan manj, kar je očitno v skladu s tendencami, da bi bilo vsak dan manj tudi kulture. Spomini na Razglede, razburljive kulturne strani v Telexu, vedno boljši Deloskop in čase, ko si v domačem tisku lahko kaj dobrega prebral tudi o kulturi, pa so le še ena takšna nesrečna nostalgija.