transnacional / Miha Zadnikar: Kulturni kapital (7)

"Vsebina pravega filozofskega dela ne ostaja nespremenjena v času." Ko je Herbert Marcuse leta 1941 s tem na prvi pogled nič kaj skromnim, a zato toliko bolj svarilnim tonom dejanskosti teksta in gradiva uvedel prvo različico svoje pretresljive študije Um in revolucija. Hegel in nastanek teorije družbe (v izjemnem prevodu Zdenke Erbežnik in Božidarja Debenjaka izšla pri Studia humanitatis, 2004), je bila njegova strategija pisanja eksplicirana takole: Heglovi temeljni pojmi so v nasprotju s težnjami, ki so pripeljale do fašistične teorije in prakse. Heglova filozofija, tisti del njene mišljenine, ki je bil nevaren obstoječemu redu, ker je med analizo oblike države uporabljal merila uma, je skoz fašizem in nacizem nahajal svojo negativno steoretizirano inačico: ideologi fašizma in nacizma so poudarjali, da je "skupnost", ki ji je individuum povsem podrejen, naravna realnost, ki jo držita skupaj "rod in gruda" in ji ne vladajo nobena racionalna merila ali vrednote. Uničenje svobodnjaškega koncepta kulture je bilo v fašistični strukturi demolacija poslednjega zatočišča, v katerem se je individuum še lahko skliceval na svojo pravico nasproti družbi in državi. Negativno sklicevanje negativcev na Hegla je kritična teorija razkrinkala z negativno dialektiko. Njena skrajna ugotovitev je, da poraz fašizma in nacionalsocializma ne ustavi teženj v smeri totalitarizma - razredna struktura je namreč takšna, da zaobsega tako hlapčevstvo, suženjske pogoje in izkoriščanje kakor tudi razpira možnost osvoboditve. Danes imamo poseben privilegij, da lahko Marcuseja beremo in "živimo" obenem. Tako je bilo "hoteno": tudi današnji odmik (današnji in tukajšnji fašizem) je zgolj imanenten strukturi, ki jo je svojčas bila odkrila dialektična teorija (Hegel, Marx, frankfurtska šola). Simptomatično pa je, da nam je bilo v teh krajih že ponujeno izvirno delo, v katerem se zgledno dokazuje, kar je zdaj "znova spet hoteno": Mladena Dolarja Struktura fašističnega gospostva. Tistikrat smo Dolarja brali "samo" kot teorijo, z nekakšnim intimnim varovalnim slepilom, da gre morda vendarle "samo" za filozofski uvid v neponovljivo preteklost, zdaj vidimo, kaj smo s tem spregledali; kakšno popotnico smo si naprtili za bodočnost. Petinšestdeset let star Marcusejev tekst nam na lepem govori, kako brati Dolarja iz zgodnjih osemdesetih. Vzporedno branje je produktivno, ne da prostora za nestrinjanje s tezami, hkrati se ne strinja s potekom stvari. Sliši se kot "priznanje poraza v dejanskosti", v resnici je še veliko huje. Kapitalistična organizacija namreč ni le ovira za udejanjenje uma in svobode, marveč pomeni tudi uvrednotenje organizirane manipulacije v svetu brez vrednot. Teorija, celotna intelektualna dejavnost, intima, gibanje - vse našteto je podrejeno spreminjajočim se zahtevam političnega razreda, ki si vsake toliko poda oblast in se zedini v fašistoidni drži: "Družba se interpretira s kategorijami narave."

Tukajšnja - in seveda ne samo tukajšnja - "revolucionarna desnica", ki zdaj hoče vse na novo, sklicuje pa se samo na staro, ponavlja staro mantro. Ne verjame v možnost posebne "sreče" na svetu, zagotavlja pa osiromašenje za vse. Kritični, brezkompromisni avtorji, kakršen je tudi Herbert Marcuse, so zanjo morda celo uveljavljeni, a v isti sapi nimajo nobene veljave. Prej ko takšni avtorji razgalijo procese, ki so v historičnem teku, prej so razglašeni za zastarele in nepotrebne. "Nihče ni svetnik," to je ideologem, ki zmerom pride prav tako blaznim kot blaženim, kadar velja cenzurirati ali priznati kaj ključnega. Karl Marx je tako po padcu realnega socializma že kar klasičen primer za misleca, ki pomeni nepotrebno napako v "njihovem" "naravnem" procesu zgodovinjenja s človeškim mesom: "Živalsko postane človeško in človeško živalsko," ta obrat iz Kapitala je za kapitalistično formacijo pač prehud spoznavni zalogaj, pregloboko seže, ker je treba sistemsko braniti užitek in veselje v "egoistični" posesti, v pridobitnosti. Marcuse, filozof spopada s prav tistim in tem sistemom, v katerem se incestuozno bratita kapitalistični sistem in fašistična struktura, ostaja optimist, ki mobilizacijsko veljavo požene čez svojo človeško končnost: "Zmagoslavje regresivnih in zaviralnih sil ne zmanjšuje resnice [tiste] utopije," ki si lahko zamisli idejo drugačne oblike uma in svobode. Vsebina pravega filozofskega dela nikakor ne ostaja nespremenjena v času. Ob izidu kritična, nekako realno "nujnostno" pogojena, se ta vsebina pozneje razraste do tistega osebnega in historičnega momenta, ko jo velja dešifrirati, ponovno prebrati, premisliti. Vladavina "revolucionarne desnice", tisti čas torej, ki "um podreja avtoriteti dognanih dejstev" je (bila) vedno tudi čas za prevpraševanje ob delih, ki v "destruktivni", negativni filozofiji heglovske vrste vidijo orožje proti destruktivnosti enodimenzionalne misli. Takšni spisi pripomorejo k jasnejšemu "uvidu v prizorišča naprednih idej in gibanj" in so s tem del kulturnega boja, saj nas silijo, da presežemo sklicevanje na postmoderen padec v golo, prvinsko etičnost, ki je vedno sad obupa, v preživetvene mehanizme, hlinjeno "razvrednotenje vrednot" in priročnike za hiter uspeh, kar je vse le del sistemske igre z generalnim obubožanjem duha.