Kolumna / Bogdan Lešnik: Seks, delo in podrejanje duš

Ko mi je pred kratkim prišla pod roke zbirka krajših časopisnih objav Camille Paglia z naslovom Sex, Art and American Culture (1992), sem jo hotel najprej le prelistati, saj je avtorica znana po posmehljivem zavračanju "nove epistemologije", ki je postala kanon ameriškega feminističnega gibanja in katere drugo ime je družbeni konstruktivizem, zlasti pa po svojih "reakcionarnih" pogledih na razmerje med spoloma, ki so ji prislužili naziv "antifeministična feministka". Ker pa ravno nisem imel pametnejšega dela, sem jo prebral - in nenadoma se mi je zazdelo, da ima v nekaterih zadevah še bolj prav, kakor misli.

Seveda nimam enakih prepričanj kakor ona. "Zdravi razum", na katerega prisega ona, je zame koncept istega reda kakor "duševna bolezen". In še zdaleč nisem tako prevzet z ameriško kulturo. Ali tako sovražen Foucaultu, Lacanu, Derridaju in celo staremu Saussurju (pravzaprav skoraj vsem francoskim avtorjem in avtoricam z izjemo Simone de Beauvoir), da bi jih imenoval "nepotrebne avtorje". Njena razmišljanja o moški in ženski "naravi", no, so pač njena razmišljanja. Kot literarna zgodovinarka in teoretičarka se tako ali tako ne poteguje za kakšne posebne kompetence, da razpravlja o naravi. Nič čudnega, da se je "družbeni konstruktivizem" rodil prav v njeni stroki.

A pri njej je "narava" kolektivno ime za stvari, ki vztrajajo ne glede na posamične "družbene konstrukcije", še več, o katerih lahko marsikdaj opazimo, da so v temelju "družbenih konstrukcij", če ne kar same konstrukcije družbe. Ali je ime ustrezno ali ne, je drugo vprašanje. Da take stvari obstajajo, pa se lahko prepričamo na vsakem koraku.

Poglejmo najbolj družbeno od vseh praks, delo. Ni očitno, da ga moramo razumeti kot "sublimirano" seksualno prakso? To v temelju pomeni, da ponuja nekaj nadomestnih užitkov in zadovoljitev. Na seksualne vire pa kaže analogija, ki je ni mogoče spregledati - z zatonom koncepta stalne zaposlitve ("monogamije" na področju zaposlovanja) so postala delovna razmerja tako rekoč na silo promiskuitetna in izredno primerljiva s prostitucijo. Treba je zadovoljiti vsakega delodajalca.

Zato je slišati protislovno, ko bojevniki za človekove pravice kličejo k boju proti "trgovini z ljudmi". Ta je konec koncev le oblika ekonomske migracije. Vsa imigracijska politika zahodnih držav ni nič drugega kakor regulacija trgovine z ljudmi. A boj proti slednji ni boj proti taki politiki, temveč se z njo ujema. Ne pomaga ljudem v stiski, narobe, odvzema jim priložnost in v zadnji posledici utrjuje zid med bogatimi in revnimi. Le navidez se zavzema za žrtve te trgovine, saj ne upošteva, da daje ljudem, ki so njen predmet, več upanja, kakor če ostanejo doma.

Da to nima veliko zveze z naravo? Pač. Ekonomska migracija poteka s silo, ki je primerljiva z gravitacijo. Že res, da je tok posledica družbenih razlik in se kaže zgolj kot želja, priti čez mejo (ne glede na ceno), vendar to niti malo ne zmanjša pritiska. Pomagalo bi šele zmanjšanje družbenih razlik.

Ta učinek pritiska vzamemo kot "naravo", ne glede na to, kaj ga povzroči. Poglejmo seneni nahod. Že res, da je alergija v temelju psihološko stanje, vendar to niti malo ne zmanjša učinka cvetočih trav; pomaga šele antihistaminik. Taka je narava. Pogosto nadležna.

Že zato, da ne bi kar odmislili ali "odželeli" vsega, česar ne vemo, moramo z družboslovnega stališča nazadnje priznati, da obstaja nekaj kakor "narava". Toda tu se znajdemo v čudni družbi. Naravoslovci redko govorijo o naravi ali o tem, kaj je naravno. Tudi zanje to ni neproblematičen pojem. Pač pa o tem nenehno govorijo moralisti. Njihova definicija narave je precej ožja od naravoslovne, ki se nagiblje k družbenemu konstruktivizmu nasprotni vsesplošnosti (kaj, vključno z družbo, ni narava?). Za moraliste pa je narava le tisto, za kar so se oni odločili, da je. Prepoznamo jih tudi po tem, da kot nasprotje naravnemu postavljajo - ne družbeno, temveč nenaravno.

Za zgled lahko vzamemo odločno izjavo nadškofa Urana, da homoseksualnost ni "niti normalna niti naravna". Je torej obenem družbeno nesprejemljiva in zavržena od narave. Vprašati bi se morali, kako je sploh preživela, in odgovor je lahko le, da pač vztraja in se ne pusti odpraviti.

Seks vztraja, se ne pusti odpraviti, ne popusti pa niti seksualni moralizem. Prej narobe. Nadškofova izjava sledi duhu navodil za pastoralno delo s homoseksualnimi osebami, ki jih je spisal kardinal Ratzinger in v njih zavrnil homoseksualno "izbiro". Potem pa, kakor za nagrado, napredoval v službi. (Moram pa dodati, da se ne glede na skrivnostno besedo "izbira" kardinal pravzaprav ni izrekel, ali je homoseksualnost naravna ali ne. Nadškof je povedal bolj po domače.)

Čeprav verske institucije vodijo v seksualnem moralizmu, pa ta očitno ni omejen nanje. Pokaže se tudi, kjer ga ne bi pričakovali; mimogrede smo ga na primer opazili pri "boju proti trgovini z ljudmi". Kar Paglia zameri osrednjemu toku (ameriškega) feminizma, je prav prizadevanje, da bi "udomačil" seks, ga napravil neškodljivega, neogrožajočega, tako rekoč aseksualnega. Ni problem le to, da dela iz moških copate, ki niso več vredne greha, pravi Paglia; večji problem je, da slepi sebe in druge o naravi seksa. Ta "histerični feminizem", kakor ga imenuje, ne koristi ženskam, ki v seksu uživajo, temveč le tistim, ki bi rade oblast.

Cilj seksualnega moralizma je namreč podrejanje. Vendar podrejanje duš, ne teles. Telesa capljajo po svoje. Zgodovina seksualnosti, pravi Foucault, ni nič drugega kakor zgodovina govora o seksu, se pravi, seksualne morale, a hkrati tudi ni ničesar, kar bi imelo daljšo zgodovino uhajanja izpod nadzora kakor prav seks. Seksualna morala in seksualnost sta potemtakem eno in isto, hkrati pa v tej enačbi nekaj manjka, nekaj nadležno vztrajnega, česar ne nadomesti ne uživanje v moralizmu, o katerem sicer ne moremo dvomiti (zadostuje opaziti, s kakšnim žarom nastopajo moralisti), ne uživanje pri delu. To je uživanje v seksu. A bodimo natančni; nadomestni užitki kažejo, da to, kar vztraja, žal ni samo seksualno uživanje, temveč je to, da ga pogrešamo.