Transnacional / Brane Kovič: Podobe in dejanja

Po ugotovitvah nekaterih raziskovalcev je do resnične demokratizacije fotografskega portreta prišlo šele v času prve svetovne vojne. Vsak mobiliziran vojak, ne glede na čin ali poreklo, se je tedaj lahko dal portretirati in svojo podobo poslal družini. Te fotografije naj bi med drugim potrjevale, da je upodobljenec še živ, za mnoge, ki so se v uniformi dejansko prvič videli na posnetku, pa so imeli portreti izjemen emocionalni naboj, zato so jih, v kolikor so se z bojišč vrnili živi, hranili ravno tako skrbno kot medalje in odlikovanja. Pošiljanje fotografij pa je potekalo tudi v nasprotni smeri: vojaki na fronti so dobivali portrete žena in otrok, ki so velikokrat prvič pozirali pred kamero, tudi v strahu, da bo svetlobna sled njihovega obraza morda zadnja, ki jo bo soprog oziroma oče videl.