Transnacional / Miha Zadnikar: Kulturni kapital (9)

Kadar ga razumemo primerjalno (z drugimi kulturami; do drugih kultur), tedaj se obnaša elitistično, odvečno. Vanj kaže zato vnikniti natanko določene pogoje. Več ko je teh pogojev, bolj se kultura razpre: njena urbanost naposled najde svoje posebno "mesto". Pogoji so lahko skrajnje banalni, predpolitični: Zahtevajo se nekakšna ulična toleranca, spretno vijuganje teles, duhoviti prebliski, nonšalanca, ritmizirano družabljenje, nič preveč nič premalo pričakovanj, širina srca, sprejemanje drugačnosti, ipd. Predpolitični pogoji so s tem, ko so predpolitični, seveda šele predpogoji - samoumevnostna "mestna omika", v kateri ni prostora niti za togi malomeščanski dolgčas niti za težavne in žaljive egomanske osebke. Toliko za ogrevanje: Socialna nota za urbanost kulture nikakor ni dovolj. Mešanje skupin je sicer zaželeno, a obenem ne zadošča, ne omogoča preboja prepoznavne fronte. Pravi pogoji za urbano kulturo nastopijo šele z jasno profilirano politično zahtevo. Ta nastopi v trenutku, ko je urbana kultura ogrožena in jo je treba vzdrževati "umetno", z odločitvijo, s predpripravami, z razločevalnimi imidži, s posebnim diskurzom. Alarmantno stanje v urbani kulturi se zmerom politizira kot motnja, ki jo kaže bodisi odstraniti bodisi prilagoditi vsiljeni igri, kakršno hlinita "celosten sistem" in njegov tvorec, politični razred od zunaj.

Urbana kultura je tista, ki premore vedenje, da je svet ne-cel, ona sama pa ne-vsa. Zunaj nje je vsa psihotična množica, protagonistka teze, po kateri je svet cel, obvladljiv, urejen. Kadar je svet cel, tedaj psihoza sploh ni več opazna, ni niti več pomembna, saj je zažrta v red in mir in prijaznost, njen videz, kakor se potem projicira v urbano kulturo, je out of focus. Vse je v najlepšem redu, okolje lično, omamljeno od totala, apatično, ne da bi vedelo zakaj. Svet, ki je cel, pač ne prenese trpljenja, tesnobe. Z njima ne zna ravnati, prepričan je, da je v trpljenju, v tesnobi nekaj napačnega, sramotnega. V resnici je ravno obrnjeno, zato svet, ki je cel, obupno išče srečo in zadovoljstvo v neosebnih pristopih. S tem ukine, paradoksno, nič drugega kot samo javnost in ohrani svoj edini prav, svoje enoglasje. Urbana kultura pa je osebna, njena teorija se lahko napaja samo v intimi, zato je urbana kultura raznolična: razsuti tovor tveganega užitka in mičnih nalog. Več ko je v intimi bolečine, manj je iskanja sreče in zadovoljstva zunaj nje. Manj je nasploh iskanja sreče in zadovoljstva, saj je to povsem nepotreben balast. Urbana kultura namreč ne mara za ugodje. Njena kriza je pogoj za vztrajanje, njena političnost stopa čez vrata tako, da na predpražnik zmeraj odkapne kaj krvi. Videnje sveta kot ne-celega omogoča izvrstne razgledne položaje in draži fantazmo celosti zunanjega sveta. Urbane kulture je zmerom manj, a je zato tudi vedno prisotnejša: Nekako sploh ne moremo več govoriti o njeni kulturnosti, saj kot dedinja ne-vsega postaja politično prepoznaven faktor razlike. V času, ko odmre levica, ji je to poslanstvo še toliko bliže.

Simptomalno je, da mora "političen faktor razlike", če hoče svojo političnost prestaviti v prakso, nastopati skoz kulturne pojavnosti, skoz kulturne programe. Zdi se, da je to šele prvo orožje, vrnitev h "kulturnim začetkom". Njihov razpon je epohalen - zdesetkana postbolonjska univerza najde zatočišče v atriju, ki je črna gradnja; za voglom se branijo svetle pridobitve francoske revolucije, ki jih že streljaj proč ni več zaznati; neoliberalna ekonomija, ki nas posiljuje s svojo pomeščanjeno teoretsko inačico izpred kakšnih 160 let, sprovocira mladino, da bere Karla Marxa in Rudolfa Hilferdinga. Kakor da njun čas šele prihaja, se dozdeva, tako predavanja pod milim nebom sprožajo debato. Zvedavost je svetal atribut urbane kulture, v najtežjih momentih se budi potlačen zgodovinski spomin. Zunanji svet, ki je cel, v svoji celosti nima prostora za zgodovinski spomin, celost uničuje željo po znanju, celost okrepi praznino.

Naslednja stopnja je razmislek. Če je svet ne-cel in če je takšno tudi spoznanje, potem je misel ostrejša in hkrati mirnejša. Kaj storiti? Ponudbe ne bo zmanjkalo, povpraševanje bo naraslo. V vojni se vidi, kdo je kdo, v miru prepoznavamo zgolj človeško močvaro, najsi bo mir še tako zaželena dobrina. Kdor prepoznava svet kot ne-cel, ta ne more jadikovati o krivicah, nepravičnosti in lažjih zunanjih poteh. Odločitev sploh ni težka, kadar so krivice, nepravičnosti in lažje zunanje poti odmaknjene, na distanci, povzročitelji pa humorno spačeni. Na takšnem terenu se izživita osvežena skupnost in z njo radikalna drža, od katere ni odstopanja niti za ped. Kaj nas sili v to? Do kam lahko gremo? Verjetno zelo daleč, saj tudi urbana kultura sega do najneznatnejših por snovanja, drobnih sprememb, poizvedovanj in zaupnega priporočila. Njena moč je v organizaciji prehoda do političnega. Kar zadeva čuječno urbanost, je političnost zmeraj kontekst njene kulture, v propadanju mest je zaznati nekulturnost, ki je spolitizirana, ker ne zmore več pokazati raztežaja med zgodovinskim spominom in vizijo. V svetu, ki je cel, nobeno novo jutro ne prinese več dvoma o nenehni sedanjosti po imenu neoliberalni kapitalizem. V svetu, ki je ne-cel, se tak dvom nujno poraja z vsakim rosnim dnem.