transnacional / Miha Zadnikar: Kulturni kapital (10)

Poudarek v zgodbi je na pojmu partnerstva in na zamolčani podstati, da ni bilo zaščite. Kaj natanko nam povedo te besede? Kje je preskok od osnovne morale pripetljaja k razmisleku, ki zanj trdimo, da vsekakor presega sodobno ambivalentno seksualnost - te je obenem na vsakem koraku očitno preveč, z druge strani pa je odrinjena v totalen (samo)nadzor? Partnerstvo, nezaščitenost ..., berimo takšen pojmovni aparat strogo "podjetniško", v kontekstu neoliberalizma, ki in kakor ga danes živimo in v njem "delujemo". To počnemo z blaginjo, očitno tudi z bolečino vred. Berimo te poznane pojme iz "dogovorne" sfere, nadalje, vzporedno z znamenito razpravo iz časov II. internacionale, s tisto, ki je skušala Marxu za bodoč uspeh vnazaj pridodati Kanta, zlasti slavno maksimo o tem, da "se kdo drug nikdar ne obravnava kot sredstvo, stvar". Rezultat je osupljiv, nenadoma imamo pred seboj hud razkorak med filozofijo in psihoanalizo, ženskim in moškim "principom", najdemo nepremostljivo oviro med teorijo in prakso, med besedami in dejanji, med teorijo pravičnosti in teorijo morale, če hočete. Subjekt-objekt v svoji kristalni nerazrešenosti; napore v seksualni politiki od Wilhelma Reicha do rane Sovjetske zveze ... A to še ni vse. Spomnimo se, do kod je pripeljal "spoj" med Marxom in Kantom: Leta 1905 Tugan-Baranovski v Teoretičnih temeljih marksizma razvije tezo, po kateri ni mogoč čisto ekonomski zlom kapitalizma: "Socializem je lahko samo rezultat zavestne moralne dejavnosti človeka." Razvije se usmeritev, ki v pravični družbi vidi več moralnih zahtev kakor ekonomskih težav - "zgolj morala lahko preobrazi ekonomsko surovino v avtentičen človeški napredek". Tudi v Jugoslaviji, navsezadnje, smo imeli po šolah predmet po imenu Družbenomoralna vzgoja.