transnacional / Bogdan Lešnik: Javnost? Kje je to?

Zadnjič sem prebral izjavo filmskega režiserja Damjana Kozoleta, da "Slovenci nismo nič posebnega". Zelo natančno povedano. V več pogledih.

Ni postavil slovenske produkcije (recimo filmske) na lestvico svetovnih dosežkov in ji dodelil nizkega mesta. To bi bilo samovoljno, saj take lestvice sploh ni mogoče narediti. Na bolj prizemno vprašanje, kako visoko (ali nizko) kotira pri kakšnem občinstvu produkcija, ki je "made in Slovenia", pa bi bil odgovor ravno tako - nič posebnega. Je slabša kakor made in Germany in dražja kakor made in China. Kakor večina produkcije, ki ni teh dveh rangov. Poleg tega je to vprašanje za industrijsko proizvodnjo; na umetnostni tržnici so stvari bolj individualizirane. Ni bistveno, od kod je kdo, razen kadar gre za izredno eksotične kraje, kar Slovenija vsekakor ni; bistveno je, kaj lahko napravi (no ja, včasih tudi, kam spada). Zavreči moramo že vprašanje, kako kotira to, da je avtor ali avtorica iz Slovenije; ne kotira.

Slovenija ima svojo merico naravnih lepot in kulturnih spomenikov, ima ljudi, ki znajo biti prijazni in uslužni, pa tudi nevljudni in arogantni, in ima svoje lokalne boje, ki jih povprečen turist težko opazi, če pa jih, lahko le ugotovi, da niso nič posebnega - nič takega, česar ne bi bilo mogoče videti še kje drugje. Dolgočasnejša je celo od nekdanje Vzhodne Evrope, čeprav morda le zato, ker je nekoliko premožnejša.

Kakšne pa so njene notranje zgodbe? Ne bi mogle biti bolj banalne, same prepirljivke, zamerljivke in maščevalke (govorim o žanrih, ne osebah). Nič bolj ne blestijo vsebinsko. Tudi kadar ne gre za prave abotnosti, so slišati tako; in argumente sestavljajo, da se bog usmili. Res pa lahko opazimo tudi pravo "zvijačnost duha", nagnjenje k miselnim obratom, s katerimi poskušajo zasukati nasprotnikov argument proti njemu samemu. Na videz ga sprejmejo, izpeljejo ga pa v nasprotju z njegovim smislom in namenom. Za zgled lahko vzamemo način, kako nekateri s politične desnice zadnje čase razlagajo človekove pravice in svobodo govora.

Prav tako mi gre sicer na živce levičarsko govoričenje o nedotakljivi svobodi govora. Čista neumnost. Zato pa imamo, kar imamo, ker lahko vsakdo bleja kar koli (in to tudi počne). Govor je orožje, zato je treba z njim previdno rokovati. Kdor govori, lahko zavaja, hujska, žali, napada, laže, si izmišlja, natolcuje, podžiga, podtika, napeljuje, namiguje, prikriva - če naštejemo le nekaj možnosti. Resda so učinki zelo različni, če ima govorec družbeno moč ali če je nima. Če je nimate, se lahko tudi razpočite, morda koga užalite ali prizadenete ali sebi izkopljete jamo, kaj več ne. Če pa jo imate, lahko storite nepopravljivo škodo pojmu in praksam same javnosti.

Z drugimi besedami, ni isto, če govori grozovitosti javna oseba ali če pišejo v pismih bralcev. V prvem primeru moramo predpostavljati, da je to nivo vse (tiste konkretne) javnosti, in predpostavka je utemeljena, dokler ne pridemo do kakšnega dokazila, ki jo ovrže. Druga pa nam dajo vedeti le, kako mislijo njihovi avtorji; iz njih ne moremo zanesljivo sklepati nič drugega, lahko pa opazujemo, kako stereotipne in krvoločne misli so to, tako po jeziku kakor po namenu, in kako se v njih ponavljajo iste grozovitosti, ki jih govorijo javne osebe. Ljudje ponavljajo, kar govorijo njihove avtoritete, hkrati ko mislijo, da je to njihovo lastno mnenje. Ni dvoma, da je govor javnih oseb nevaren.

Zares grozljivo pa postane, ko nosilci družbene moči ugotovijo, da kritiki kršijo njihove pravice. Ali ko se katoliki, ki se radi pohvalijo, da so v večini, pritožijo, da jih ogroža življenjski slog kakšne nepomembne manjšine, etnične ali spolne.

To je jedro najnovejšega "miselnega obrata", ki sprevrača načelo pravic in svoboščin. Načelo je sicer namenjeno zaščiti posameznika in manjšin, toda ali ni vsakdo "posameznik" (in s tem tudi "v manjšini"), ne glede na to, da je po naključju v državnem ali cerkvenem vrhu? Nima vsakdo pravice do svojega mnenja, tudi če v njem le ponavlja misli in namene svojih institucij?

Bush in Blair sta še pred kratkim zagotavljala ljudem, da "se teroristom ne bo posrečilo spremeniti našega načina življenja". Njim morda ne, se je pa to izvrstno posrečilo njima samima. Logiko, ki ji sledi njuna politika, je lepo povzel Miha Brejc, ko je na TV izjavil: bolje da smo pod nazorom in imamo manj pravic in svoboščin, kakor da imamo terorizem. In kot obvezni obol dodal: seveda pa mora javnost imeti nadzor nad nadzorniki.

Če začnemo pri koncu, lahko utemeljeno podvomimo o učinkovitem nadzoru javnosti nad nadzorniki. Ne le, da nimamo nobenih pravih izkušenj s takim nadzorom - skrb zbuja npr. že to, da se politika več ukvarja s protikorupcijskim uradom kakor s korupcijo. Kje pa imamo kakšno agencijo, v kateri bi lahko javnost neposredno nadzirala politiko? Se pravi, agencijo, ki ne bi bila tako ali drugače odgovorna prav politiki?

Perverznost sklepanja, s kakršnim nam je postregel Brejc, je v tem, da tebi nič meni nič zamenja vzrok in posledico. Kakor da bi bil terorizem povezan s tem, da imamo preveč pravic, in če jih bomo imeli manj, bo tudi terorizma manj. V resnici je seveda prav narobe. Da imamo "preveč" pravic, drži samo v tem smislu, da so deklarirane pravice v očitnem nesorazmerju z dejanskimi možnostmi za njihovo uveljavljanje.

Za terorizem se lahko zahvalimo dvojemu: pretekli imperialistični politiki (zlasti do Bližnjega vzhoda) in brezmejnemu pohlepu mednarodnih korporacij, ki se mu niti države ne morejo upirati. Na to opozarjajo vsi resni analitiki. Toda novi svetovni red je na najboljši poti, da kriminalizira kritično analizo. Orwellovo leto 1984 je torej šele pred nami. Kaj hujšega lahko doleti javnost?

Če nam kritična analiza pri čem pomaga, je to, da ne ponavljamo preteklih napak. Po vsem sodeč lahko pričakujemo ravno nasprotno. Še več istega. Tudi terorizma. S tem pa bo le še več razlogov za nadzor nad ljudmi.