transnacional / Miha Zadnikar: Kulturni kapital (11)

Letos je hudo, ker so se udarci političnega terorja zlili z bližino smrti javnih oseb. Zato je to tekst o poletni samosti, o tisti samosti, ki na lepem ne more mimo zgoščene politike odhajanj in tega, kaj prinesejo pretresi. Smrt je udarila prav blizu, že po starosti blizu, in ker nas je malo, je videti že kakor vojna, epidemija, za koga utegnejo to biti celo zarotne smrti. Zrelost ne pomaga, še tako razčiščen odnos do smrti postavi nekaj temeljito novih vprašanj, za katera je racionalna shema obramba, iracionalizmi pa silijo v patos. Pri nas smrt seka v dvojnicah - ko sta posameznik, posameznica tukaj aktivna, namreč smrt pehari še dodatno, ker nosita v sebi toliko dodatnih stvari, opravil, dejavnosti, poklicev in z njimi omejeno moč tako radosti kot trpljenja. V izjemno kratkem časovnem razdobju so odšli Borut, Diego, Igor, Karmen, Silvan, v nekaj drugih bližnjih je zasajena bolezen, ki zbuja skrb. Tudi skrb zase, seveda, kajti našteta peterica niso edini umrli v kratkem časovnem razdobju, imajo pa to skupno lastnost, da jih je vse poznal širok, če že ne kar skupen krog ljudi. Zato sem spregovoril o vojni, epidemiji, zaroti. V resnici je zadeva še hujša, kajti zadeva osebne dolžnosti, moralno obligacijo. Vsi omenjeni so namreč pustili široko sled in obenem veliko nedokončanega. Zmeraj, pri vseh odhodih je veliko nedokončanega, sploh pri osebah, ki delajo precej in živijo polna življenja, toda v tem primeru gre za neko temeljno, rudimentarno nedokončanost, ki sproža precej čudaške, nič vsakdanje misli. Nikakor nisem edini, ki se mu to zdaj dogaja, preverjeno. Te čudaške, nič vsakdanje misli se namreč navidez dotikajo nečesa zelo poznanega, celo banalnega: nenadne, neustavljive želje po spremembi. Pravzaprav je prvo, na kar pomislim ob teh petih slovesih, ravno sprememba, vsakršna sprememba - nekam daleč bi odšel, povsem bi spremenil svoje življenje, počel bi kaj radikalno drugega, zamenjal družbo, verjel samo še spremembi kot takšni, spreminjal spremembo ... Do sem to ni nič posebnega, saj sprememba tudi v realnosti je nekaj ključnega, gonilo (samo)refleksije in podobno. Grozljiva razlika, ki se poraja z željo po spremembi, ko sem soočen s toliko smrti, in tisto željo, ki spremembo zahteva "kar tako", že "od nekdaj", pa je ta, da gre za nekakšno spremembo v samosti, ki pa terja zunanje učinke.

Zdaj tekst zveni že kot izpoved, a pojdimo dalje, morda se celo kaj naučimo o spremembi v soočenju s smrtjo, z več smrtmi. Ta nova želja po spremembi je kratko malo takšna, da bi se kaj sicer imelo spremeniti, potem pa niti ne več toliko in bi "držalo skupaj" vse tiste, ki ta trenutek izražamo podobno željo. Kaj bi torej radi: bi se radi spremenili ali bi bili radi bolj skupaj? Bi se tako zelo spremenjeni v skupini sploh še spoštovali? Kakor koli obračam, se mi zdajšnja želja po spremembi ne piše kot nekaj lahkotnega, pa ne zato, ker je povezana s smrtjo, ampak zato, ker ponuja neko posebno priložnost, ki resda zadeva silovito samost, hkrati pa tudi silovit angažma. To pa so že, kakor vemo, produktivne kombinacije. Ko brskam po tem, kako nadaljevati delo umrlih, nastopi nekakšen moment splošnosti. Kaj je vsem naštetim osebam tako skupno, da tako izrazito zahteva spremembo? Gotovo ne poklic, življenjski slog, tudi politična barva ne. Torej jim je skupno nekaj drugega. "Poskusimo drugače", ja, dobesedno, poskusimo drugače, naj se glasi sporočilo: Kaj sporoča smrt kot takšna, če ne ugotovitev, da tako ne gre več naprej. Vsem umrlim je skupno, da so delovali javno, zakaj ko bi ne delovali javno, potem bi ne pisal o njih, predvsem pa se ne bi ukvarjal s problemom, ki nastane, če peterica ljudi v kratkem časovnem razdobju zapusti javnost. In natanko v tem je tudi želja po spremembi. Pouk teh petih smrti je, da nikakor ne smemo zapustiti javnosti in jo moramo soočiti s svojo zasebnostjo na spremenjen način. Vsa sprememba je torej ta, da živimo, kot so živeli svojčas oni sami in ne pozabimo tega nauka. Problem je dejansko absurden, kajti v trenutkih, ko so nas zapuščali Borut, Diego, Igor, Karmen, Silvan, se je prebivalstvo okoli nas že tako spremenilo, individualiziralo, na mnogokateri način tudi predalo, da ni več javnosti. Javnost je samo še tista, ki se srečuje na pogrebih oziroma so ji omenjeni umrli v zavesti. Naj zveni še tako morbidno, toda želja po spremembi se je letos porajala na pogrebih, tam, kjer smo se poslavljali od tistih, ki so bili naš del in s tem del javnosti. Lahko bi rekel, da gre pri teh smrtih za tiste prave "žrtve", prava "žrtev" pa je tista, ki nas posvari in nam pokaže, od česa se ne kaže odmakniti, da sploh lahko še obstoji sprememba, da sploh lahko še obstoji želja po spremembi. Precizno se torej kaže, kako ravnati s terorjem političnega razreda - kot ustrezen protipol, kot preostanek, gibalo in želja ostanejo prav ljudje s petih pogrebov. Nič več in nič manj. Umrli so napeljali svojo polovico, zdržali so tako pritisk javnosti kakor pritisk uničevanja javnosti, na nas je, da kot edina preostala javnost vztrajamo pri dopolnitvi druge polovice, pri spremembi. Pri želji po spremembi. Nihče drug ne bo ničesar storil namesto nas. Vsi drugi so že mrtvi, le ozrite se naokrog!