transnacional / Brane Kovič: 1,62 milijarde SIT = pičkin dim

Težko bi našli še koga, ki tako neodgovorno kot slovenska partitokracija razmetava proračunski denar za zadovoljevanje svojih kapric in nagajanje nasprotnim političnim opcijam. Ne glede na politično barvo in nazorska prepričanja se zdi, da se izvoljeni in imenovani "predstavniki ljudstva" z neznosno lahkotnostjo poigravajo s stotinami milijonov ter tu pa tam s kakšno milijardo za povrh, hkrati pa na vsa usta razglašajo, kako nujno je varčevati, da bomo obrzdali inflacijo, s 1. januarjem 2007 uvedli evro ter uresničili vsaj del bolj ali manj ambicioznih načrtov, ki naj bi zagotovili boljšo kakovost življenja vsem državljankam in državljanom. Toda po partitokratski logiki je treba varčevanje prenesti predvsem na pleča slednjih, politične elite si hočejo zagotoviti še več privilegijev kot so jih imeli njihovi predhodniki v obdobju samoupravnega socializma, vsekakor pa morajo biti njihove podobe - zaradi "zaslug", s katerimi nas osrečujejo - ovekovečene večkrat in pogosteje od lika in dela ljubljenega pokojnika JBT. Ko jebe socialo, zdravstvo, kulturo..., pomembni sta ideologija in prestiž kaste, ki se krmi ob proračunskih jaslih, bi lahko sklepali iz njihovih globokoumnih odločitev in zahtev (ali že kar izvršenih dejstev), pred katere nas postavljajo.

Zadnje tedne sta v ospredju številki 1.000.000.000 SIT, ki naj bi jo vlada namenila za pluralizacijo medijev, in cca. 620.000.000 SIT, kolikor bo predvidemo stal naknadni zakonodajni referendum (ki ga je uspelo napohati opoziciji) o zakonu o RTV Slovenija, skupaj kar zajetna vsota, ki bo odcurljala iz davkoplačevalskih žepov. Pritiski glede razvpite "pluralizacije" gredo tako daleč, da jo je moral v svojo velikošmarensko pridigo vključiti sam presvitli nadškof in metropolit Uran, kljub temu, da so šenklavški nekaj svojih najbolj popadljivih pitbulov več kot uspešno vrinili v obstoječo medijsko areno. A njihovi botri, grosupeljski generalissimus in njegovi podrepniki, se ne dajo - radi bi še kakšen psovalsko-pljuvalski bilten, ki bo v njihovem trenutnem interesu in njihovih direktivah "popravljal" zgodovino, jim pel večno slavo ter neusmiljeno udrihal po vseh, ki mislijo drugače. Prav, naj si ga (jih) sklanfajo, a za svoj (strankarski) denar oziroma prostovoljne prispevke svojih simpatizerjev - krdelce novinarskih kurb, ki se jim bodo pripravljene udinjati, se bo gotovo našlo, zvodnikov pa imajo vsekakor več kot dovolj...

Nič manj nesmiseln in nepotreben ni že potrjeni naknadni zakonodajni referendum o javni televiziji (bolj butast in odvečen je bil kvečjemu tisti o nedeljskem obratovanju nekaterih trgovin oziroma nakupovalnih centrov), h kateremu pozivajo prefarbani komunisti et consortes, ki so zagnali vik in krik predvsem zaradi sestave in načina menovanja članov sveta zavoda RTV, bojda zategadelj vse bolj na poti od javnega k državnemu. Kot da opcija, ki je celih dvanajst let žarila i palila po slovenskem političnem prostoru, zdaj preliva krokodilje solze, ker ji v času skorajda neomejene oblasti ni uspelo oziroma se ji ni ljubilo pripraviti ustreznejšega medijskega zakona, ki bi na za spoznanje bolj "demokratičen" način uravnotežil razlike v pogledih na preteklost in sedanjost! Močno dvomim, da bo imel uspeh ali neuspeh referenduma kakršenkoli vpliv na zmanjšanje količine reklamnih spotov za damske vložke in čistilna sredstva, s katerimi nas med oddajami do onemoglosti posiljuje tako imenovana javna televizija, ideološko unterfuzlanje izvoljenih in imenovanih modrecev v svetu zavoda pa na izboljšanje kakovosti programa, sproduciranega v kadrovski greznici na Kolodvorski ulici oziroma v bifejih okrog nje. Zato trdim, da gre pri obeh predlogih, vladni pluralizaciji medijev in opozicijskem referendumu, za popolnoma stran vržen denar in če k temu sprenevedanju dodamo še v petkovih časopisih prebrano novico, da namerava vlada v svoji "varčevalni" vnemi zagoniti še 870 milijonov tolarjev za nakup 237 vozil (medtem ko bomo, na primer, za pediatrično kliniko, še naprej zbirali prostovoljne prispevke), lahko kot posameznik svoje sodržavljanke in sodržavljane samo pozovem k državljanski nepokorščini, s katero naj izrazijo svoje nestrinjanje z oblastniško oziroma strankarsko samoljubno razsipnostjo, k čim odločnejšemu ignoriranju tovrstnih pobud in k čim spretnejšemu izrabljanju možnosti, kako državo opehariti za davke in prispevke - ki jih je očitno pobrala preveč, pa še popolnomanesposobnega finančnega ministra naj čimprej zamenja!