transnacional / Bogdan Lešnik: Humanitarno, da se vidi

Prejšnjo nedeljo je šrilanški Sunday Observer objavil zanimiv člančič z naslovom "Kje so dolarji nevladnih organizacij za cunami?" Od največjih humanitarnih organizacij britanski Oxfam, ki je med prvimi začel zbiralno akcijo in nabral 60 milijonov dolarjev, menda še ni začel nobenega dela na obnovi, Rdeči križ pa, ki je nabral enak znesek, je šele prav pred kratkim začel nekaj manjših projektov.

Humanitarne in nevladne organizacije so prinesle v državo velikanski denar, nadaljuje časnik, ga naložile v banke in zdaj njihovi predstavniki bogato živijo na otoku - od obresti. Razumljivo, da niso zainteresirani za nobeno realizacijo, saj bi izgubili izredno udoben položaj, ki ga imajo, dokler denarja ne začnejo porabljati.

Če pa ga že porabljajo, ga na še bolj vprašljiv način. Razvpit je primer tuje nevladne humanitarne organizacije, ki je nabrala za 700 tisoč dolarjev pomoči ter si najprej omislila 400 tisoč dolarjev vreden vozni park - za svoje potrebe.

Dober zgled dogajanja v zvezi s humanitarno pomočjo ponuja vas Mavella (mawel-la) blizu mesta Tangalla (tangal-la) na jugu otoka, kjer je bil v prvi polovici avgusta skupni delovni tabor oddelka za sociologijo filozofske fakultete univerze v Kolombu in ljubljanske fakultete za socialno delo. Vas, ki je pred cunamijem štela kakih 2000 do 2500 prebivalcev, je v celoti ribiška, nima ne turizma ne kakšnih drugih pomembnejših virov. Imela je le še pekarno slaščic in tovarno ščetk.

Ko se sprehodite po vasi, najprej pade v oči, da ima vsak tank za vodo (ti so navadno postavljeni na višja mesta in zato dobro vidni) napis "Darilo švicarskega ljudstva" in logotipe udeleženih organizacij. Ne vem, kaj so mislili, ampak na cenenih plastičnih zbiralnikih deluje to poudarjanje ljudske darežljivosti ene najbogatejših držav malce neokusno. Nato pa sem zvedel še dodatno podrobnost. Po načrtu bi morali take zbiralnike razdeliti po vsej vasi, pri izvedbi pa so to omejili - lahko uganete? - samo na glavno cesto. Toliko da se vidi.

V vasi, ki šteje kakšnih 2000 do 2500 prebivalcev, deluje tudi italijanska humanitarna organizacija z neblagoglasnim imenom "CIPSI & PRDA". Ti so se najprej lotili demografske statistike. Razdelili so populacijo po starostnih razredih, dejavnostih, spolu in poklicu (navajam, kakor mi je bilo rečeno) in vpeljali strog postopek izbire prejemnikov pomoči, pri katerem zahtevajo policijska in druga uradna poročila o tem, kakšno izgubo so utrpeli. In rezultat teh prizadevanj? V vasi, kjer je bilo porušenih skoraj pol od štiristotih domov in uničenih približno prav toliko ribiških čolnov z mrežami in drugo opremo vred, se je tej nevladni organizaciji posrečilo po osmih mesecih (so)financirati gradnjo 27 hiš in razdeliti 25 čolnov. V vas so prišli takoj po cunamiju, res pa so do junija samo raziskovali. Kljub temu o situaciji ne vedo povedati nič več, kakor lahko človek zve iz vladnih virov. Štiri ali pet moških v stalni ekipi, ob njih pa še prostovoljke in priložnostne sodelavke, z delom očitno niso ravno preobremenjeni.

Tako rekoč pri sosednjih vratih so ravno začeli graditi hišo. Ustavil sem se in sami od sebe so začeli pripovedovati. Dobili so nekaj denarja za gradnjo, kdove zakaj pa ga niso za čoln, ki bi ga kot ribiška družina potrebovali še prej; z njim bi zaslužili dovolj tudi za hišo. Najbolj grozno je, da ti nihče ne pove, zakaj so te zavrnili. Zaradi tega v vasi narašča jeza, kar naprej so prepiri in pogosto pretepi. Pripoved je kar vrela iz njih.

Vse kaže, da "humanitarna pomoč" poteka brez koncepta, kar pa ne pomeni brez učinkov. Morda je najbolj protisloven učinek ta, da so zaradi velike količine denarja na tržišču občutno poskočile cene. To se pravi, ne le, da ljudje niso dobili stvari, ki jih potrebujejo, temveč zdaj prav zaradi "pomoči" še težje pridejo do njih. Zaradi visokih cen, ki jih ne dohajajo, so še bolj odvisni od pomoči, ki ne pride do njih, in začarani krog je sklenjen.

Na vprašanje, kaj si mislijo o sistemu razdelitve pomoči, dajo v grobem dva odgovora, ki sta povezana z njihovim družbenim položajem. Bogatejši in uglednejši ga hvalijo, revnejši in bolj oddaljeni od korit pa povedo, da je nepravičen - kar je mogoče dobiti, dobijo "pomembne osebe", ljudje z zvezami, ostali skoraj nič. Z drugimi besedami, največ koristi od pomoči imajo tisti, ki jo najmanj potrebujejo.

Ta vzorec lahko opazimo tudi pri tako imenovanem slovenskem projektu pomoči. Nanj me je spomnila porušena šola v Mavelli. Potem ko je cunami povsem uničil (čez palec gledano) kakšnih tisoč osnovnih šol, se največje slovenske humanitarne organizacije Rdeči križ, Karitas in Unicef skupaj spravijo graditi eno - v Kolombu, ki ga cunami tako rekoč ni prizadel, kolikor ga pa je, ima kot upravno in poslovno središče države na voljo še največ sredstev za obnovo.

Seveda šola nikoli ni odveč in v določenem smislu je tudi lahko v pomoč pri obnovi, saj lahko zaradi nje država preusmeri sredstva, ki bi jih izdala zanjo, na prizadeta območja. Ali lahko to pričakujemo ali ne, ne vemo, ker ne vemo, ali je šola na tistem mestu sploh potrebna (in komu). Vsa zadeva pa se tako dobro ujema s prevladujočimi praksami "pomoči", da ne moremo opustiti sumov; gradnja šole v prestolnici je prestižen projekt in z njim si je nekdo zagotovil trdnejšo pozicijo v lokalni poslovno-socialni mreži.

Ob vse opaznejših zgledih, da humanitarna pomoč poteka prav na tak način, in ob pomanjkanju nasprotnih zgledov se zdi, da moramo opustiti romantično predstavo o humanitarni pomoči, ki jo ženejo dobri nameni, lahko pa jo kdaj kaj zapelje, da se spremeni v pridobitništvo. Realizmu na ljubo moramo stvar obrniti in reči, da humanitarna pomoč, ki se uresničuje s koncentracijo kapitala, ni nič drugega kakor biznis v posebnih okoliščinah. Namen biznisa pa po definiciji ni zadovoljiti potrebe ljudi po kakšni nesreči ali krizi, temveč okoristiti se z njimi.