transnacional / Miha Zadnikar: Socialni kapital (1)

Še zmerom smo del ene in iste zgodbe. V nadaljevanju je govor kratko malo o kulturnem kapitalu posebne; "najvišje"; izpostavljene; izumirajoče vrste. Socialni kapital ni nič drugega kot kulturni kapital v svoji nostalgični izvedbi: Bolj ko smo z njim, namreč s socialnim kapitalom, v realnostnem življenju prisiljeni ravnati spoštljivo; moralno; zbalansirano; olajševalno; priznavajoč morebitne nehotne napake in strastne zablode, bolj se v tekstu o socialnem kapitalu kopiči temeljna izguba, in tak tekst se - kot je videti - vije nekako ihtavo, kajti tekst o socialnem kapitalu nastane prav v prostoru-času, kjer ni (več) temeljne socialne opore. (Neutemeljenost družine, izguba najboljšega prijatelja, konec intimnega razmerja, ipd., to so le skrajno banalni in osebni primerki obče katastrofičnega stanja, iz katerega se ima scimiti praktična teorija.) Socialni državi, vzemimo, tako sploh ne rabijo teksti o socialnem kapitalu, ker tekoče zadeve družbe ne zahtevajo opravka za nazaj, bodisi za obdobje neke socialne urejenosti bodisi za utopijo o socialno pravičnem okolju. Pogoj za tekst o socialnem kapitalu je vztrajno upanje minus pričakovana realnost.