Socialni kapital (1)

Še zmerom smo del ene in iste zgodbe. V nadaljevanju je govor kratko malo o kulturnem kapitalu posebne; "najvišje"; izpostavljene; izumirajoče vrste. Socialni kapital ni nič drugega kot kulturni kapital v svoji nostalgični izvedbi: Bolj ko smo z njim, namreč s socialnim kapitalom, v realnostnem življenju prisiljeni ravnati spoštljivo; moralno; zbalansirano; olajševalno; priznavajoč morebitne nehotne napake in strastne zablode, bolj se v tekstu o socialnem kapitalu kopiči temeljna izguba, in tak tekst se - kot je videti - vije nekako ihtavo, kajti tekst o socialnem kapitalu nastane prav v prostoru-času, kjer ni (več) temeljne socialne opore. (Neutemeljenost družine, izguba najboljšega prijatelja, konec intimnega razmerja, ipd., to so le skrajno banalni in osebni primerki obče katastrofičnega stanja, iz katerega se ima scimiti praktična teorija.) Socialni državi, vzemimo, tako sploh ne rabijo teksti o socialnem kapitalu, ker tekoče zadeve družbe ne zahtevajo opravka za nazaj, bodisi za obdobje neke socialne urejenosti bodisi za utopijo o socialno pravičnem okolju. Pogoj za tekst o socialnem kapitalu je vztrajno upanje minus pričakovana realnost.

Te dni praznujemo 12-letnico AKC Metelkova mesto. To je veliko in malo obenem. Tačas, v obdobju hudih notranjih kriz, vzponov in padcev, je vsepovsod okrog Metelkove nastala Amerika, Slovenija pa se je zaprla domov in gre občasno v predmestja. Predvsem jo je neskončno strah - tudi AKC Metelkova mesto je eno izmed redkih področij za terapijo v antianksioznosti. Nekoč smo sami hoteli svojo lastno Indijo Koromandijo, zdaj imajo drugi vsiljeno inačico te iste. Kaj takega je bilo, seveda, pričakovati. Oddaljeni pogled je kljub temu smešen: Notranja dinamika metelkovskega areala je bila v vseh dvanajstih letih neverjetna, a se zdi statična; zanesljiva; oprijemljiva - prijazen mastodont. Preživeli smo osvajanje, civilizacijski minimum, osvobajanje, revolucionarni patos, geto, obrambne jarke, muzejsko razdobje, narkoklošarske pogrome, gverilske mesece, vojno na nož, medijsko psihozo, psihološko vojno in kar je še nesporazumov z ignorantskim zunanjim svetom, zdaj smo nekako zasidrani; prepoznani; utemeljeni. Nevarnosti preži nebroj, a so majhne v primeri s temeljnim pomenom ("ime in lik"). Ta pomen zadošča v smiselnosti, kot lahko zadošča vsaka poštena fantazma. In Metelkova je fantazma - odvija se v glavah, je naklepna kot kakšna ljubka prisilna nevroza, ni sad "temeljnega nesmisla". Včasih se zdi, da ne more spremeniti niti sveta niti sama sebe. Ločila se je od okolice in kot taka lahko spremeni samo vsebinske parametre; videze; načine upravljanja. Veliko, torej.

Svet se je v dvanajstih letih zelo spremenil. V prvih tednih po osvojitvi vojašnice na Metelkovi (1993), ko so nam odklopili električni tok in zaprli vodo, so civilna zaščita, gasilska društva in subjekti, narejeni svojčas za družbeno samozaščito in narodno zaščito, reagirali prostovoljno ali na prvi klic, prinašali vodo, hrano, posojali agregate, dajali keš, vlivali moralno podporo, si vzeli čas in se podružabili z nami, odrezanimi od sveta. Takšni so bili ostanki socializma, takšna je bila njegova inercija. Danes so družbene akcije nepotrebne ali vsaj naivne: Če komu odklopijo električni tok ali zaprejo vodo, to pomeni, da je brez denarja in kot tak nevreden pomoči; komunikacije. Stigmatizacija se je razširila - oseba, ki nima denarja ali je denar ne zanima kaj dosti, si lahko še tako prizadeva za javno dobro, a je stlačena med sumljivo bando. Metelkova je poslednje zatočišče tudi za takšne, ki so radi pomagali, pa potem ostali brez službe, sredstev, glave, duše. Socialna funkcija, ponižana na metelkovski prag, pa je težavno podjetje - nekaj najtežjega v kulturi - in ni za vsakogar. Korumpira voljo, ubija željo. Metelkova tačas prenaša največji razpon človeških usod: bitja v slepi grozi se mešajo z nenehnimi iskalci ugodja in molčečo kreativo. Tako se zgodi, kadar umanjka užitek. Mladež prihaja in odhaja, vse redkejši ostanejo za nekaj časa. Še pred petimi leti je bila Metelkova nujna odskočna deska za delo, nastop, za prezentacijo, danes jo tako vidijo zgolj poučeni, eksoti, nori, izkoriščanja željni, večina gre direktno "navzgor", po najkrajši poti, čimprej, nemudoma. Zveni apatično, a je v resnici še huje, saj jim ni lahko. Podpisani bi šel z veseljem še enkrat na negotovo pot untergrunta, če bi bil danes star, denimo, 17 let, toda verjetno bi streljal, živel v osami in bil neskončno jezen in živčen. Kje je poanta? Metelkova je bila za precej ljudi stvar odločitve, presoje, in v tem je tudi njena edina fokusirana enotnost. Z odločitvijo, s presojo človek Metelkovo tudi zapusti, jo še kdaj obišče, podpre, tam sodeluje, vsekakor pa naredi prostor za nove osebke, ki so sposobni odločitve in presoje. To bi se moralo celo "zahtevati". Nikakor nismo bili žrtve, in če kaj, mora biti metelkovski teren pripravljen za tip prebivalstva, ki bo tam kaj počel z veseljem. Saj je vseeno, koliko časa. Dobro vemo, kako je družbena poljana spolzka, kako tenka črta je med tistimi, ki so bili v kaj primorani, prisiljeni, porojeni, in onimi, ki se družijo z njimi po osebni volji. Nikakor pa ni dobro, če se za raznoliko množico prebivalstva, ki prihaja na Metelkovo, organizira oltar. Prav moment žrtvenosti je namreč slepilo, s katerim nas hoče pretentati politični razred. Kar zadeva AKC Metelkova mesto, je imela nedavna oblast na koncu jezika zmeraj svojo "rezervno armado", zdajšnja bo klala jagnjeta z izgovorom, da gre za črne ovce.