transnacional / Brane Kovič: Mešetarjenje z Balkanom

Po eni strani opažamo stremljenja k uniformnosti produkcije, zlasti tistega njenega segmenta, ki je vse od začetka devetdesetih let minulega stoletja kot mainstream do popolne zasičenosti preplavil osrednje mednarodne likovne prireditve, večinoma podrejene demiurškemu statusu privilegiranega krdelca turbo-kuratorjev, po drugi pa že kar obsesivno brskanje za posebnostmi, ki naj bi izpostavile "lokalno" pogojenost artefaktov, nastalih v posameznih regijah, nacionalnih državah in psevdodržavnih tvorbah še ne povsem jasno opredeljenega političnega položaja (kakršnega ima zdaj, na primer, Kosovo). Genius loci, neskončno priljubljen med raziskovalci starejših umetnostnih obdobij predvsem pri vprašanjih tako imenovane periferne umetnosti in umetnostnih pojavov na stičiščih različnih kulturnih izročil, očitno spet pridobiva veljavo, čeprav nemalokrat v grobo popačeni, trenutnim interesom vplivnih posameznikov in institucij, za katerimi se skrivajo, prilagojeni različici. Količina megle, sproducirane v kontekstu razpravljanj o lokalnih specifičnostih, je namreč postala že tako zadušljiva, da je le s skrajnimi napori moč obdržati trezno glavo in jasen vpogled v dejansko stanje stvari, razložljivo in razumljivo skozi upoštevanje zgodovinskih dejstev, razpolaganje s preverljivimi podatki in ločevanje politične od (pogojno) umetniških praks.

Ena najbolj izstopajočih paradigem tega kvazi-teoretskega in kritiškega sprenevedanja je vsekakor mešetarjenje okrog domnevne drugačnosti "vzhodnega" modernizma, ki je s padcem berlinskega zidu in z razsutjem komunističnega sistema postalo hvaležna tema najrazličnejših debat, okroglih miz in ne nazadnje, niza razstav, ki so se nedavno zvrstile v nekaterih zahodnih prestolnicah. Zdi se, da je za zgodovinski spomin pobudnikov teh umovanj že pregled dogajanj za sto let nazaj prehud napor, a če že zmorejo priznati vsaj preplete, sočasnosti in interakcije umetniških idej v obdobju porajanja zgodovinskih avantgard, jim o pojavih na "vzhodni" strani po koncu druge svetovne vojne ni ničesar več jasno. Pri tem jim seveda pridno asistirajo tudi naše "lepe Vide" - z enakimi cilji, kot jih ima 99% umetnikov z "vzhoda": čimprej dobiti sponzorja (inštitucijo, galerijo, dealerja...) nekje na "zahodu", ki jih bo pripravljen primerno finančno nagraditi. Da, tu je kleč - bistvena razlika med umetnostnima sistemoma je v preprostem dejstvu, da v deželah s komunističnim režimom ni funkcioniral normalen trg z mrežo zasebnih galerij, ki bi vzpostavljale (in povečevale) materialno vrednost artefaktov ter skrbele za sprotno menjavo lokalnih produkcij z mednarodnim prostorom. Zato je prihajalo do vseh mogočih anomalij, mistifikacij položaja umetnikov, odklonov v politizacijo (kako primerno za zahodne trgovce, ki so odprtih rok sprejemali in tržili "disidente"!) in navsezadnje, migracij, prek katerih so se posamezniki bolj ali manj uspešno vključevali v kapitalske špekulacije "svobodnega sveta".

FIAC, prejšnji teden končani sejem sodobne umetnosti v Parizu, je med vzporedne dogodke svoje letošnje izdaje vključil tudi tim. "forum", serijo debatnih srečanj, med katerimi je prišel na vrsto še en poskus opredelitve "Balkana" kot svojskega dogajališča (sodobnih) umetniških praks. In kot že neštetokrat doslej smo bili primorani poslušati mlatenje prazne slame s strani veleumov, ki o balkanski realnosti nimajo pojma, saj je ne znajo niti geografsko prav umestiti, kaj šele, da bi jo kdaj živeli ali vsaj govorili katerega izmed jezikov balkanskih narodov. Nič čudnega torej, če smo med drugim slišali absurdno primerjavo o podobnosti med Kurdi in kosovskimi Albanci, ki da - revčki - tudi oni nimajo svoje države, pa na to opozarjajo celo v svojih umetniških prizadevanjih; in še evforični izpad francoske galeristke, ki je pred dvema letoma odprla galerijo v Bratislavi in nas skušala prepričati, kako dobri da so slovaški(!) umetniki, ki jih baje denar sploh ne zanima - pri čemer je seveda zamolčala, da je še kako zainteresirana za prodajo njihovih del! - ter kup bedastoč, ki jih je natvezil direktor kasselskega Fridericianuma, očitno prepričan, da ima Balkan v mezincu, ker je pred dvema letoma poveljeval četici kustosov razstave s patetičnim naslovom "V balkanskih soteskah". Mešetarjenje z Balkanom se je, kot kaže, iz političnih sfer zdaj preselilo v umetnostne in kulturne, kjer je odgovornost vpletenih bistveno manjša - ali pa je sploh ni...