transnacional / Miha Zadnikar: Socialni kapital (3)

Letos je bil sejem že petdeseti, in mnogi pravijo, da se mirno lahko meri z največjimi. Rad verjamem. Vsi, ki so kdaj hodili med policami v Frankfurtu, vedo povedati vse najlepše. Kar navduši v Beogradu, pa niso le enostavna velikost, olajšan nakup, občutni popusti in domiselne prodajne strategije (ah, čeprav: najboljša finta to jesen je kljub vsemu tista z ene od tržnic, s Kalenića, kjer možakar prodaja česen kot redko zdravilo proti ptičji gripi!), pač pa neverjetna kultura, ki veže množično udeležbo na sejmu, javno nabavo knjig in intimna branja. Prijateljica Beograjčanka se zmerom rada ponorčuje iz mitskega odnosa do knjig na Slovenskem: "Tam so kulturni ljudje, ki uradno prisegajo na knjige, toda teh sploh nimajo doma, ampak si jih sposojajo v knjižnicah, če je ravno potreba ali nuja."). Ne vem sicer, v kakšnih krogih pravzaprav se prijateljica giblje pri nas, morda imam tudi jaz v Beogradu srečen dostop v zasebnost nekih čudakinj in posebnežev, toda povsod na domovih je videti lično zbirko knjig, pa čeprav še tako majhno. Kakor najdem prav tam pri njih suvereno izbrane plošče, filme in šaljivo računalniško arhivo, tako imajo vsi tudi knjige po svojem okusu. Zelo osebno, šarmantno zbirko, ko da človek, ki jo premore, ničesar več ne skriva oziroma si lasti neko dodatno in prav posebno, usodno življenjsko oporišče.