transnacional / Miha Zadnikar: Socialni kapital (5)

Neverjetno, toda v teh seznamih najdemo vse mogoče bukve za samoten otok, celo čtivo, prikladno za polete z avionsko družbo Aeroflot (iz lastne izkušnje vam toplo priporočam stripe z Alanom Fordom). Za preživljanje praznega časa v pisarnah, po avtobusih, vlakih in v vojski se najde marsikak nasvet. Nikjer pa ni zaslediti ničesar primernega za bolnišnico. Za razloček od vojske, denimo, so bolnišnice, če sploh, tudi zelo slabo založene z bibliotekami. Čudno, ali pa niti ne, saj večinsko ljudstvo čas v bolnišnici pojmuje kot čas izrazite "vakumske varnosti" in se med ležanjem, posedanjem in sprehodi ne obremenjuje z ničimer drugim kakor le s pogovori ali razmisleki na temo bolezni in zdravstva. Zdi se celo, ko da se ljudje zgledujejo po tistih z Mannove Čarobne gore in hočejo ostati v bolnišnici čim dlje, saj se na veliko ukvarjajo z izmenjavo telesnih in duševnih izkušenj. Za nas, ki vemo, kako patogena utegne biti napačna beseda celo na pravem kraju, je takšna družba seveda precej vsiljiva, zato se med hospitalizacijo, kjer je časa na prebitek (prim. podobne časovne koordinate med snemanjem filma, služenjem vojaškega roka ali v zaporu), opremimo z ustrezno literaturo.

Poleg klasičnega oddiha s kriminalkami ali špijonskim berivom in Njunih svetosti po imenih Louis-Ferdinand Celine in Thomas Bernhard je, po mojem, favorit za bolnišnico prenekateri Rus in Sovjet: S svojim nad- ali podrealizmom namreč lahko seže pod kožo še tako namišljeni bolezni, ji vtke avtoimunih celic, potencialnega pacienta pa vrže v tak krohot, da mu zavriska peristaltika, na osebje v belem in na samo golo življenje začne tak osebek gledati drugače, realneje; avtoriteta se mahoma preseli drugam, v bolj zdrave in spontane kraje. Je mar temu tako zaradi preprostega doživljanja, po katerem do zadnjega stremi človeška narava, češ, lahko je pravzaprav še veliko-veliko huje? Gogolj, Leskov, Harms, vsekakor in zmeraj, v bolniško posteljo pa le vzemite kdaj še oba Mihaila - Bulgakova in Zoščenka. Sploh ni treba brati njunih najrazvpitejših del, pa boste, beroč tukaj in zdaj (torej v deželi z vrhunsko medicinsko administracijo), dodobra spoznali, kako zlahka in hitro se celo vrli zdravniki namesto k poslednjim stvarem, pogojni diagnostiki ali klasičnim remedijskim metodam zatečejo k uživanju morfija, in kako reagirati, kadar vam sestra med naštevanjem urnikov mrtvo-hladno oznani, da "v tej stavbi po sosednjem traktu vsak delavnik med tretjo in četrto popoldan razvažajo trupla". Veselo na delo!

Kaj primerna za bolnišnico pa je kajpak tudi teorija. Takšna bazična, ki govori o urejenosti sveta. Med boljšimi, daljnosežnejšimi, duha in pljuč polnimi avtorji je brez dvoma Moamer Al Gadafi. Libijski polkovnik, revolucionar, ki strastno govori proti spletkarskim in nizkotnim diktaturam, vam bo vnovič dal veselje do življenja, upanje na boljše. Z branjem Zelene knjige (izd. Mednarodni center Zelene knjige) boste kmalu okrevali in ljudstvu, ha-ha, prihranili stroške za vaše zdravljenje. Dejansko so Gadafijeve misli tako sveže, blagodejne, modre in preproste, da boste sladko spali in mislili na svet, v katerem živi in deluje tako edinstven, radosten in umen mož. Morda si boste zaželeli celo na morje v Libijo: bilo je namreč slišati, da imajo tam izjemno lepo obalo! Resnično, Gadafi ostaja v tem svetu edini voditelj (pardon, saj je vendar vso oblast že leta 1977 prepustil ljudstvu!), ki je lahko mladim za vzor. Iz Zelene knjige se boste, vzemimo, naučili, da je referendum krivičen institut, saj upošteva samo suhi možnosti "za" ali "proti", pri čemer ne dopušča nikakršne argumentacije. Knjiga je pisana poljudno, tako da ni skrbi za razumevanje, saj, na primer, zatrjuje: "Družina je za človeka bistvenejša od države," ali: "Neodvisen človek je svoboden v izražanju, pa čeprav se mora pri tem obnašati kot norec, da bi izrazil svojo norost." Slednja misel gre v poglavje "Novinarstvo", v razdelku "Šport, jahanje in prireditve" pa beremo sledeče: "Ljudje, ki v življenju niso sposobni odigrati junaške vloge in ki ne poznajo zgodovinskih dogodkov; ki niso zmožni, zamisliti si prihodnost, in v svojem življenju niso resni - to so ti marginalni ljudje, ki zapolnjujejo občinstvo v gledališčih in na prireditvah, da bi gledali dogajanje življenja in videli, kako tisti drugi tečejo; povsem isti so kot učenci, ki sedijo v šolskih klopeh, zato ker niso izobraženi, pač pa so na začetku in nepismeni." Beduinskim ljudstvom, kakopak, ne rabita gledališče in šport, ker so resna. In kot takšni tudi igrajo zares.

Do zdaj smo Gadafija cenili visoko, se v družbi večkrat spomnili nanj, ko smo stresali anekdote (poti z džipom čez širno puščavo na kongres Afriške enotnosti; šarmantne telesne stražarke; funkcionalnost kamel na beograjskem srečanju neuvrščenih; obvezni spodnji rakurz kamere, ki ga snema; spontano urejanje tripolijskega prometa v civilu ...). Mladina, ki te dni, okoli Novega leta množično roma na praznovanje v Beograd, naj se le oglasi na Libijski ambasadi (ulica Mirka Tomića 6) in si priskrbi izvod Zelene knjige. S tem se bodo naučili srbsko, obenem spoznali misel Tretje svetovne teorije in za vselej znali spoštovati razlike in podobnosti med spoloma. In če se kdo - bognedaj! - najde v bolnišnici, bo imel z Zeleno knjigo pri roki tudi izjemno, preverjeno zdravilno učinkovino.