Za kulturo in umetnost se zanimajo samo bogati

Najlaže je blebetati neumnosti. Nekateri iz tega naredijo celo zavidanja vredno kariero. Ena izmed neumnosti, ki mi v zadnjem času dvigujejo pritisk, je stereotip, da so obiskovalci kulturnih prireditev bogatini, ki naj kar lepo iz svojega žepa pokrijejo svoje kulturnjaške užitke. Iz tega t. i. reformatorji in njihovi privrženci sklepajo, da morebitna podražitev kulturnih in umetniških dobrin revežev tako ali tako ne bo prizadela. Na podlagi podatkov iz svoje producentske prakse lahko naravnost zatrdim, da so stereotipna razmišljanja v to smer zgrešena in kažejo na duhovni profil tovrstno zaslepljenih, niso pa izraz realnega stanja.

Zelo zanimive podatke o profilu obiskovalcev Cankarjevega doma mi je zaupal kolega Tibor Mihelič, ki se strokovno ukvarja s temi rečmi. Vsako leto nam postreže z zanimivimi ugotovitvami o festivalu sodobnega gledališča Exodos, s katerim se ukvarjam, to pa potem lahko primerjamo tudi s profilom obiskovalcev drugih kulturnih prireditev v naši hiši. Lani smo za kulturno-umetniške prireditve v Cankarjevem domu izdali 352.854 vstopnic, raziskave pa kažejo, da približno polovica našega občinstva na mesec zasluži manj kot 200.000 tolarjev neto, kar ni bog ve kaj, ker ti ljudje celotnega prihodka seveda ne namenjajo samo za kulturo, ampak še za stanovanje, hrano, obleko in podobno nujne reči. Kupno moč naše publike zvišuje klasična glasba. To je edini program, kjer približno 40 odstotkov obiskovalcev zasluži več kot 300.000 tolarjev na mesec, pri številnih prireditvah filmskega, razstavnega, plesnega, gledališkega, jazzovskega in drugih programov pa je podoba precej drugačna. Klasična glasba je seveda samo del raznovrstne kulturne ponudbe na Slovenskem in nikakor ne more rabiti za nekakšen splošno veljaven vzorec.

Ustavimo se za hip pri vsakoletnem festivalu sodobnega gledališča Exodos. Zadnja leta se je obisk ustalil pri približno 5500 izdanih vstopnicah. Pri tem predvidevam, da je obiskovalcev, ki so si kupili več vstopnic za različne festivalske predstave, kar nekaj. V skladu z evropskimi trendi festival obiskujejo predvsem ženske, moški so bolj za okras (22 odstotkov). Za ženske namreč velja, da se povsod po Evropi veliko bolj kot moški navdušujejo za sodobno gledališče in ples, moški pa se raje odločajo na primer za jazz in jih je pri našem poletnem festivalu jazza kar 60 odstotkov. Za obiskovalce Exodosa hkrati velja, da so razmeroma mladi, večina je stara od 26 do 40 let, in dobro izobraženi, saj jih ima več kot polovica višje- ali visokošolsko izobrazbo. Očitno gre za mlado in srednjo generacijo, za ljudi, ki jim šola ni tuja (13 odstotkov jih ima magisterij ali doktorat), vendar gre hkrati za ljudi, ki ne zaslužijo prav veliko. Glede na celoto jih 46 odstotkov zasluži manj kot 100.000 tolarjev na mesec, kar seveda ni ne vem kakšno razkošje, 33 odstotkov od 100.000 do 200.000 tolarjev, 18 odstotkov od 200.000 do 250.000 tolarjev, tistih, ki se lahko postavijo z več kot 300.000 tolarji in se odločajo za ogled sodobnih gledaliških in plesnih predstav, pa je le 4 odstotke. V tem primeru visokošolska izobrazba nikakor ni kazalec ne vem kakšne blaginje.

Z veliko gotovostjo lahko zatrdim, da bo morebitno zvišanje cen vstopnic za naš festival prav gotovo prizadelo vsaj polovico naših obiskovalcev, ki zaslužijo manj kot 100.000 tolarjev na mesec, med katerimi je verjetno večina dijakov, študentov in kulturnih svobodnjakov, ki morajo dobro premisliti, kaj naj počnejo s svojim "bogastvom" in koliko predstav si sploh še lahko ogledajo.

Pred leti sem imela v rokah zelo zanimivo in natančno raziskavo, ki so jo v Nemčiji opravili sočasno s popisom prebivalstva in je ponudila profil obiskovalca za posamezne umetniške zvrsti, ki so jih za vsako področje obdelali do najmanjših podrobnosti in recimo za glasbo pokazali, koga zanima opera, opereta, zabavna glasba, jodlanje, glasbe sveta, jazz, sodobna klasična glasba; za kakšen spol gre, izobrazbo, politično orientiranost in seveda kupno moč, ki je povezana z mesečnim prihodkom. Škoda, da česa podobno natančnega ne premoremo tudi pri nas, navsezadnje gre za nepogrešljivo informacijo praktične narave, ki nam producentom pove, kakšno občinstvo pravzaprav nagovarjamo s svojimi prireditvami in kakšne promocijske metode naj uporabljamo, da ne bomo nagovarjali tistih, ki jih posamezne zadeve sploh ne zanimajo.

Kaj v Sloveniji počnejo ljudje, ki bi si glede na svoj mesečni prihodek brez posebnega razmišljanja lahko po mili volji privoščili katero koli kulturno ali umetniško prireditev, v resnici ne vem. Na podlagi raziskav, ki so mi znane, pa lahko ugotovim, da mora naše občinstvo iz leta v leto natančneje premisliti, kaj in kolikokrat na mesec si sploh še lahko ogleda. In takšna je večina slovenskega prebivalstva, ki ga iz leta v leto bolj poneumlja očitna porumenelost medijskega in javnega prostora, ki ga očitno poskušajo dodatno poneumljati tendence po težji dostopnosti izobrazbe in kulture, da niti ne omenjam kroga humanistične inteligence, ki ga malo bolje poznam; ljudje garajo cele dneve in noči, da si potem lahko privoščijo ne počitnice, ampak nujno strokovno literaturo, ki je Nemcu ali Francozu takoj na razpolago v vsaki malo večji knjižnici. Toliko o duhovni konkurenčnosti Slovencev v novem evropskem kontekstu! Dejstvo, da so nam trgovske mreže omogočile raznovrstnejši dostop do živilskih dobrin in si lahko privoščimo vse mogoče sladkarije, ne pa samo Kraša in Šumija, v tem kontekstu prav nič ne pomeni.