Beraški Hollywood

Nekrofilska orgija, ki si jo slovenska kulturnjakarska srenja prireja vsako leto ob izteku prvega februarskega tedna, dobiva vse bolj groteskne razsežnosti. Med neslanostmi, s katerimi skuša zadnje čase "popestriti" dolgočasni, rutinski obred podeljevanja nacionalnih priznanj za kakovostne kulturne dosežke (preverjena formula: državna himna + podelitev nagrad + govor + malo muzike, baleta ali česa podobnega + prosta zabava z več ali manj hrane in vina ostaja namreč v bistvu nespremenjena), posebej izstopajo nominacije po hollywoodskem vzoru podelitve Oscarjev kot najbolj prestižnih obeleženj uspešnosti na filmskem področju - seveda predvsem za dela, ki so nastala v Ameriki in z milostno počastitvijo "najboljšega tujega filma". Glamurozna prireditev pod kalifornijskim soncem nikakor ne skriva svoje komercialne naravnanosti, razvpiti "Academy Awards" niso zgolj potrditev ustvarjalnih prizadevanj najrazličnejših sodelavcev, ki so vključeni v proces nastajanja posameznih filmov, pač pa tudi in predvsem zelo oprijemljivo oglasno sporočilo, ki naj v kinodvorane pritegne čim več gledalcev in pripomore k čim večjemu finančnemu uspehu izdelka. Istim namenom, čeprav morda z nekoliko manjšim učinkom, služijo nominacije, ki naj opozorijo na morebitne kakovostne (beri: tržne!) potenciale produkcij, katerih ameriška filmska akademija nazadnje vseeno ni obdarila z bleščečimi kipci.

V beraških razmerah, v kakršnih nastaja slovenska umetniška produkcija, je prozorno prevzemanje hollywoodskega oskarjevskega modela vse prej kot spodbudno. Ne samo, da niti zdaleč ne pospešuje prodaje oziroma konzumacje kulturnih dobrin (med tukajšnjo populacijo je dejansko še zmerom globoko zakoreninjeno prepričanje, da je trženje oziroma prodajanje umetniških dosežkov pravzaprav nizkotno in sramotno početje), ampak imajo spektakularne medijske najave potencialnih dobitnikov nagrad Prešernovega sklada nemalokrat že kar travmatične posledice, zlasti v primerih, ko je posameznik večkrat zapored nominiran zanje, pa potem nekaj let zapovrstjo ostane praznih rok. V Ameriki je stvar vsaj transparentna, tam je vsakomur jasno, da gre v prvi vrsti za denar, za biznis, pri nas pa je vse zavito v nekakšen "strokovnjaški" celofan, garniran s "prelomnostjo", "izjemnostjo", "usodnostjo", "povzemanjem narodove biti", "globoko človeško tragiko", "pretresljivostjo" in podobnimi nebulozami. Koliko je za tem vsiljevanja in uveljavljanja interesov vseh mogočih "krogov" in klanov (vključno s "popravljanjem krivic"), je bilo že neštetokrat povedano, nesporni politikantski vrhunec prešernovske kuhinje pa je bil dosežen pred leti z nagrado avtorju mozaika v zasebni kapeli papeža Wojtyile v Vatikanu (dejansko bi moral biti takrat kot nagrajenec imenovan Janez Pavel II., a kot tujec ni prišel v poštev, pa se mu je ponižno slovensko ljudstvo prek svojih pooblaščencev oddolžilo po ovinku). Kdo ve, mogoče pa je prav ogrinjanje lokalne kulturniške beračije v plašč navidezne hollywoodske glamuroznosti zgolj še en način, na katerega država in prestolnica za naslednjih 364 dni obrneta hrbet resničnim problemom, ki pestijo aktivno slovensko kulturo. In teh problemov, verjemite, ni malo - od katastrofalnega stanja materialne infrastrukture (večina stavb, v katerih domujejo kulturne ustanove, je dobesedno na robu fizičnega razsula) do pomanjkanja kakršnihkoli vizij, kako se vključiti v realne (torej tudi materialne, prostorske in institucionalne) primerjave z Evropo in s svetom, od koder takorekoč vsak dan prihajajo novice o odprtjih novih muzejev, koncertnih in gledaliških dvoran ali večnamenskih kulturnih centrov, tudi iz dežel, za katere je bilo do nedavna slišati, kako daleč za seboj jih je pustila slovenska "zgodba o uspehu". Pa kaj, mi smo deklarirano kulturni, celo kulturni praznik praznujemo, prava figa, če ničesar novega ne zgradimo (in tudi nimamo v načrtih)! Zadostuje nam že to, da zakonsko ščitimo podrtije, od katerih razen tega, da kazijo podobe mest, nimamo ničesar, saj pravzaprav tudi ničesar ne potrebujemo, dokler imamo domačo Besedo - morda se bomo zganili šele takrat, ko jo bo resno ogrozila kruta neoliberalistična ideologija izključnega profita. Če ne bo tedaj že prepozno ...