transnacional / Uršula Cetinski: Apokalipsa zdaj

Že večkrat sem zapisala, da je sodobna umetnost kot nekakšen lakmusov papir, na katerem ustvarjalci puščajo sledi duha našega časa. V naravo sodobne umetnosti sodi tudi to, da v manj omikanih družbah v primerjavi s klasičnim, tradicionalnim, že preverjenim zbuja nezaupanje, nerazumevanje in nelagodje. Še posebno pri tistih, ki umetnost radi doživljajo predvsem kot medij estetskih užitkov in bi podobo sodobnega sveta in nas v njem radi odrinili čim dlje od svojih oči, ušes in pameti.

Pred kratkim sem se vrnila iz Stuttgarta, kjer so pripravili t. i. Nemško plesno platformo, tokrat šesto po vrsti. Evropske plesne platforme so prireditve bienalne narave, ki strokovni javnosti in domačemu občinstvu ponujajo vpogled v najkakovostnejše dosežke sodobnega plesa v kontekstu posameznih držav. Imamo jo tudi pri nas. Poimenovali smo jo Gibanica; simpatična prireditev manjšega formata, ki vsakič pritegne približno štirideset strokovnjakov iz tujine in lepo število domačih ljubiteljev plesa. Nemška plesna platforma pa je v primerjavi z našo in tudi z drugimi prireditvami tega tipa po Evropi mogočna, dinamična in razmeroma obsežna plesna ponudba, ki človeku vrača zaupanje v moč in pomen sodobnih umetniških praks. Na njej se je letos namreč znašlo tristo petdeset plesnih strokovnjakov iz različnih držav sveta in cela množica nemških obiskovalcev, ki so si prizadevali za vstop v razprodane dvorane.

Simpatični uvodni govor v festival je prispeval župan Stuttgarta. Obvestil nas je, da ga prav veseli, ker smo pripotovali v njegovo mesto, kjer živi tudi cela vrsta prebivalcev iz različnih delov sveta, ki mu dajejo poseben kulturno pester utrip. Pohvalil se je, da so Švabi znani predvsem po tem, da radi varčujejo in kar naprej pospravljajo in čistijo, česar pa ob tem obisku zaradi štrajka komunale ne bomo v celoti izkusili. Dejal je, da se Stuttgart lahko pohvali kot mesto, v katerem izdelujejo poceni vozila, kakršna so tista znamke Mercedes in Porsche, kot mesto, ki se prav zdaj zagnano pripravlja na otvoritev Svetovnega prvenstva v nogometu, vendar pa tudi kot mesto, ki se dobro zaveda, kakšen je pomen sodobne umetnosti in še posebno sodobnega plesa; plod te zavesti pa je očitno tudi plesna platforma, ki so jo pripravljali dve leti.

Vsako jutro, ko se odpravimo do nabiralnika po časopis, nas udarni naslovi butnejo v glavo z opisi najrazličnejših katastrof globalnih ali lokalnih razsežnosti: terorizem, ptičja gripa, protesti, lakota, vojne in podobno v tem smislu. Tako nam je že navsezgodaj jasno, da je idiličen svet le občasno plod sanj, ki jih tu in tam odsanjamo čez noč, če nas slučajno še v tem spektru življenja ne tlači mora, sicer pa romantika še zdaleč ni poglavitni atribut naše stvarnosti. Tudi pri najzanimivejših plesnih avtorjih tega trenutka se očitno pojavlja potreba, da bi v svojem mediju s koreografsko govorico ubesedili apokaliptične ali celo postapokaliptične razsežnosti našega bivanja.

Takšna je denimo predstava berlinske koreografinje Sashe Waltz, ki velja za nekakšno umetniško "vnukinjo" oziroma naslednico slovite Pine Baush. V Ljubljani smo si pred nekaj leti ogledali njeno predstavo Telesa (Koerper), ki se je s specifičnim iskanjem novih oblik telesnega izraza uvrstila med pomembnejša evropska dela tega tipa. Sasha Waltz se je v Stuttgartu predstavila z novo koreografijo Gezeiten, v kateri nas na osupljivi, grandiozni sceni sooči s skupino šestnajstih plesalcev/akterjev, ki jih sprva doživljamo v nekakšnem idiličnem svetu domiselnega gibanja, vendar se ta počasi sprevrača v podobo katastrofe in destrukcije; ognja, razpada in propada. "Sasha čuti, da sedaj ni čas za iskanje lepih plesnih oblik," mi je rekel njen dramaturg in mož Jochan Sandig. Gezeiten je neprevedljiv neologizem, in sicer pretekla oblika neobstoječega glagola, v kateri je vsebovana beseda "čas". Predstava pa je vsekakor mogočna podoba tesnobe in propada, kjer se zdi, da človek išče rešitev predvsem v nekakšnih religioznih sferah bivanja.

Podobno občutje je prevevalo tudi izjemno zanimivo ustvarjalko ameriškega rodu Meg Stuart, ki že dolgo umetniško domuje v Evropi. V kontekstu fascinantne scenografije - soba, ki ji poseben mehanizem omogoča, da rotira za 360 stopinj in se tla kasneje znajdejo v funkciji stropa - je oblikovala predstavo Prestavitev (Replacement), ki žal ne sodi med konsistentnejša dela te sicer zelo zanimive avtorice, v kateri pa je svojim plesalcem/performerjem ravno tako odtegnila trdna tla pod nogami in jih iz človeških bitij transformirala v nekakšne grozljive pošasti, kakršne srečujemo v različnih žanrih popularne kulture. Tako Sasha Waltz kot Meg Stuart pa sta vsaka na svoj izviren način svet prikazali v njegovih katastrofičnih razsežnostih, ki človeku ne puščajo prostora za idilo, ampak za spraševanje o novem načinu bivanja v kontekstu kaosa in destrukcije.

Zanimivo je, da si bomo predstavo podobnega duhovnega ustroja kaj kmalu ogledali tudi v Ljubljani. Med nas zopet prihaja belgijski koreograf Wim Vandekeybus, ki v koreografiji Nedolžni (Puur) izhaja iz bibličnega motiva poboja nedolžnih otrok. Vandekeybus - v primerjavi s Sasho Waltz ali Meg Stuart - ne gradi toliko na gledaliških prvinah odrske postavitve, ampak izhaja predvsem iz dinamike in moči kot britev ostrega, natančnega in do skrajnosti dinamičnega plesa. Toda tudi pri njem je človek del plemena, ki skuša preživeti v prostoru in času po apokalipsi.

Očitno je, da živimo v dobi, ko so se najzanimivejši koreografi prelevili v nekakšne sodobne jezdece apokalipse, da bi nam posredovali resnico o vseprisotnem mraku.