Pošteno o terorju

Domala vsi vemo, da je učbenikov več vrst, ne samo "po predmetu", pač pa tudi "po namenu". Pa vendar nas neka čudna ideološka nuja napeljuje k temu, da so učbeniki namenjeni posebnemu, od zunaj vsiljenemu procesu, ki je omejen na šolanje v prav določnem življenjskem obdobju. Pozneje so učbeniki (se mar učimo vse življenje?) nekako nepotrebni, morda kvečjemu v soočenju s šolajočimi novimi generacijami, med ubadanjem z novimi pristopi k stari snovi.

Na prvi pogled nas torej preseneča, da je Marco Fossati svoje delo Terorizem in teroristi (v prevodu Aleksa Šušuliča in s spremno besedo Igorja Lukšiča izšlo pri založbi Sophia, Ljubljana 2005) s kolegi najprej zasnoval kot zgodovinopisni učbenik, kot podpoglavje novega učbenika. Zadeva postane manj nenavadna, če zgodovinopisje uvidimo kot šolsko gradivo, ki se ne ukvarja samo z ustoličenimi in splošno sprejetimi izročili, pač pa se nagiblje tudi k aktualnejši tematiki. Vprašanja varnosti in terorizma so tačas postala precej več kot "aktualnejša tematika": Učbenik, ki je narasel v več kot to, nam dokazuje, da brez prevpraševanja takšne tematike tudi samo zgodovinopisje ne more biti več dosledno v samem sebi. Spremembe s svetu so namreč nahitroma postale tako drastične, da lahko - brez pretiravanja rečeno - ogrozijo verodostojnost zgodovinopisja, če to namerava terorizem in podobne teme odpraviti oziroma razložiti zgolj s čustvenimi in ideološkimi kategorijami.

Terorizem se skoz Fossatijevo delo razlaga dvoumno, z ene strani skoz oblastna razmerja, razmerja moči, z druge kot opredelitev, kako deluje "skrita sila" in od kod se napaja "zlo"; kje in zakaj se stvari prepletajo. Knjiga je ostala učbeniška v tem smislu, da se ločuje na zgodovinski pretres pojma, njen drugi del pa je posvečen temeljiti spremembi po 11/9. Vmes je Italija - ta je ne samo spričo velike množine prevedene literature na temo, ampak tudi zavoljo dogodkov v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja pravo okolje, v katerem se lahko na spolzki teren podamo brez dlake na jeziku in brez ovinkarjenja. Prekrivanje strankarskih dejavnosti, podtikanj tajnih služb in aktivistične samovolje je bilo v svinčenem italijanskem obdobju seveda tolikšno, da pozornemu opazovalcu, kakršen je Fossati, nudi izjemno produktivno izhodišče za nazaj in za danes. Delo je polno (skesanih; ponosnih) pričevanj, kompilira eseje na temo terorizma, obenem pa avtorju in bralskemu občinstvu nudi dovolj prostora, da ohrani skrivnost; kjer je treba, tudi relativnost pojma terorizem in njegovo zmuzljivost. Suvereno priznavanje težko oprijemljivega pojma pa je več od sleherne definicije, ki je v pričujočem primeru že tako ali tako težavna.

Koncept zla je v Evropi od kuge, drugih bolezni in Turka sem seveda star pojem, zdaj opuščen, zdaj spet obujen. Fossatija bolj zanimajo prenosi koncepta zla na blizke, toriščne politične terene, na polja, kjer reči niso postavljene črno-belo in kjer sovražnik ni bodisi ovit s tenčico skrivnosti bodisi pahnjen v obče mesto mržnje. Zato se toliko posveča paradoksnim medsebojnim situacijam, kakršnih je poln izraelsko-palestinski konflikt, zato najde prostor za opredelitve partizanskega in gverilskega boja, za mongolske metode, za marksistično razmerje s terorjem, za anarhistične poslanice, za vse mejne točke, kjer uvidimo, da razglabljanje o terorizmu in teroristih še zdaleč - in še najmanj seveda danes - sploh ni lahka naloga. To je knjiga za zvedavega, mislečega človeka, takšnega, ki mu je, na primer, nenehno pred "evropskimi očmi" jasna tragična jakobinska nujnost, spričo katere Maximillien Robespierre leta 1794 izjavi: "Če se v mirnem času moč ljudske oblasti nahaja v kreposti, se v revolucionarnem času nahaja obenem v kreposti in terorju. V kreposti, ker je brez nje teror poguben; v terorju, ker je brez njega krepost nemočna."

Marco Fossati je med komentarji k svoji kompilaciji sila poučen. Od kod izvira izraz asasini, morilci? Avtor nas pri tej razlagi popelje k legendam, o katerih je poročal Marco Polo. Asasini z Bližnjega vzhoda naj bi bili po arabsko sprva hašašini, torej uživalci hašiša. V davnih časih naj bi bil v kraju Milice (Mulehet) živel starec z gore, ta je v dolini med dvema planinama uredil raj na zemlji z vsemi nujnimi objektnimi pritiklinami. Mladeniče, ki jih je nameraval narediti za asasine, je najprej popeljal na vrt, zatem pa zakadil, uspaval in dal prepeljati v svojo palačo. Ko so se prebudili, so bili mladeiči sila žalostni, ker niso bili več v raju. Starca, ki jim je dal rajske momente, so častili po božje, kot preroka. Vsakokrat, kadar si je starec zaželel, da kdo od mladeničev ubije kakšnega nebodigatreba, mu je kratko malo obljubil vrnitev v raj, pa je mladenič zanj postoril vse in ubil, kogar si je starec zaželel.

V času po 11/9, ko se domala nihče na svetu ne razglaša več za terorista, pa vendarle se o terorizmu govori več ko kdaj poprej, smo pahnjeni v čas, ki si domišlja, da je o terorizmu mogoče govoriti izolirano od političnega konflikta, ko terorizem uradno obstoji celo kot dejavnost brez teroristov (npr. strahotne posledice civilne panike na mostu pred šiitskim svetiščem v Bagdadu poleti 2005). V tem in takšnem času je Fossatijeva knjiga nadvse dragocena. Skoz opise že pred časom razkritega dejstva, vzemimo, da Rdeče brigade niso imele nič z masakrom na bolonjski železniški postaji in s podobno dvoumnimi rečmi nas prepriča, da politika, ki ima danes polna usta terorizma, v resnici počne nekaj povsem drugega kot da išče poosebljeno zlo.