Ali imamo kulturno politiko?

V zadnjih tednih spet aktualne razprave o uresničevanju nacionalnega kulturnega programa nas znova soočajo z dejstvom, ali v tej državi sploh imamo izoblikovano kulturno politiko ali pa se zgolj prepuščamo inerciji, s katero v bistvu ni nihče zadovoljen, hkrati pa nihče ne stori nič konkretnega, da bi se karkoli zares spremenilo. Na zunaj se zdi, da je vse v najlepšem redu: v gledališčih se vrstijo premiere, filmi se snemajo, knjige se tiskajo, revije izhajajo, najrazličnejših razstav je toliko, da jim je komaj mogoče slediti, glasbeni dogodki drug drugega prekašajo po kakovosti in pomembnosti, vendar... Vendar vam bo vsak aktivni udeleženec tega raznolikega dogajanja takoj, ko bo dobil besedo, začel jadikovati, kaj vse je narobe, kje in za kaj vse je prikrajšan in kako "država" ne izpolnjuje svojih obljub. Eden prvih vzrokov nezadovoljstva je prav gotovo vsakoletna "loterija" pri delitvi sredstev za financiranje posameznih projektov: delo v kulturnih institucijah načeloma poteka od 1. januarja do 31. decembra, a še globoko v pomlad pravzaprav nihče natačno ne ve, ali bo za uresničitev predlaganih projektov dobil polovico, tretjino, četrtino - le po čudežu morda celoten znesek - zaprošenih sredstev, predvsem pa ne, kdaj jih bo dobil. V razmerah nezanesljivega pričakovanja je seveda težko karkoli konkretno (predvsem terminsko) načrtovati, se osredotočiti na vsebino in izvedbo, angažirati sodelavce, za katere ne vemo, kdaj in kako jih bomo lahko izplačali... Ko se pogovarjam s kolegi iz razvitih evropskih držav, se običajno izkaže, da vsaj za dve leti (nemalokrat pa celo za štiri ali pet let) vnaprej natančno vedo, koliko bodo dobili od države, koliko od mesta in koliko si bodo za izpeljavo zastavljenega programa morali zagotoviti pri sponzorjih in nemalokrat se čudijo, s kakšnimi "igrami na srečo" se tako rekoč po naravi stvari ubadamo v deželi, ki se deklarativno sicer istoveti s kulturo kot temeljem svojega obstoja.

Lepo je imeti nacionalni kulturni program, lično vezan v knjižico z modrimi platnicami, če to ni predvsem seznam želja, zbran s posameznih fevdov in fevdkov, katerih predstavniki so seveda prepričani, da je prav njihov najpomembnejši, vsi drugi pa samo večja ali manjša ovira pri obdelovanju njihovega vrtička. Zato ni čudno, da si ta spisek pričakovanj vsak razlaga po svoje, pač s tistih vidikov, v katerih se prepozna in za katere misli, da mu bodo zagotovili določeno prednost pred drugimi. Ko ga beremo, se vse bolj spreminja v konstrukt, v ideološko podmeno, ki naj čim bolj zamegli razmerja med deklariranim in dejanskim. Bolj kot so namreč programske postavke posplošene, lažje se je izgovarjati, kaj vse smo strpali v njihove okvire in kako pravzaprav skoraj v ničemer ne odstopamo od predvidenih rezultatov. Ali je morda preveč pričakovati od dokumenta, opredeljenega za program, čisto konkretne načrte za izbrano časovno obdobje in izkustveno preverljive rezultate? Ne vem, če je tako zapleteno poiskati direktne primerjave s posameznimi evropskimi državami ter ugotoviti, kje oziroma na katerih področjih kulturni namenjenih kapacitet najbolj zaostajamo in vsaj delnemu odpravljanju teh zaostankov posvetiti ustrezen delež energije, časa in sredstev. Morda je res lažje vztrajati pri nekakšni slovenski specifičnosti ter z visokodonečimi besedami razglašati, kaj vse bi želeli, da smo in po čem vse naj bi bili prepoznavni, drugačni. Tisto, kar naj bi bila stvarna kulturna politika, me namreč vse bolj spominja na obljube posameznih političnih strank med volilnimi kampanjami, ko nam vsi obljubljajo lepšo prihodnost ter predvsem odpravo napak in pomanjkljivosti, ki so se jim podredili predhodniki ob oblastniškem koritu. Izgovarjanje na tisto, kar je bilo narobe prej, da bi bilo bolje potem, pa je najbolj priročen izgovor, da se nič na ukrene sedaj, ko je vladajoči opciji dana možnost, da pokaže, v čem je dejansko drugačna od predhodne. Kolikor mi je bilo dano to izkusiti v praksi, se znotraj pojmovne formacije, zajete v oznaki "kulturna politika", se kaj takšnega v tej deželi doslej še ni zgodilo.