Ko se rodi, ko deluje bend

Če le dobro pomislimo, ni osvobojen čisto ničesar. Paradoksno, toda zadeva je jako kompleksna in prav nič enostavna, kot pri vsaki iritantni muziki; saj, zato ji tedaj z veseljem rečemo godba: vzemimo tkim. free jazz, torej eno izmed struj svobodno improviziranih godb; ta se (lahko, seveda, ni pa to nujno) imenuje in potem deluje free tudi zato, ker se njegova izvajalec, izvajalka ne moreta izogniti poslušanju zelo raznolikega gradiva - ker slišita; ker si dovolita vpliv. Vpijanje muzike je privilegij - in muka - za vsako razprto uho. In to ne le za izvajalsko uho. Od tod namreč tudi vsi silni in včasih kar smešni poslušalski nesporazumi, kar zadeva svobodne muzike, njihovo namišljeno kompliciranost, njihovo namišljeno nedostopnost. Pustimo ob strani vsiljene in samocenzurne delitve po žanrih, pa uvidimo, da so svobodne godbe že krepka desetletja obsojane na ekskluzivo, na nadaljnjo žanrsko sečnjo. Zdi se, ko da imajo zmerom specifično občinstvo, niti ne čisto "jazzovsko" niti ne kakšno drugo.

Klubski koncert benda The Thing, s katerim je Cankarjev dom zaključil festival "Radical Chic", je bil - tako po gradivu, po referenčnem okviru, kakor tudi po pristopu - naravnost narejen za pankerje in za navdušence nad garažnimi rokerskimi vsebinami. Spomnili smo se na pogostne berlinske nastope v 80ih, ko je tamkajšnjo pisano sceno navduševal Peter Broetzmann z arzenalom iz saksofonske družine. Omenjenih scenskih delavk, delavcev topot ni bilo videti. Podpisani je prepričan, da blokada sploh ni v preteklih desetletij ali v informaciji, čeprav ta v žanrskih muzičnih sponah deluje sto na uro; ustno izročilo, internet, empetriji in cedejke gor ali dol. Ne, problematična stvar čemi drugod. Gre kratko malo za to, da bi tudi v primeru, ko bi koga od omenjenih manjkajočih pregovorili in pri tem jasno povedali, kaj preigravajo in iz česa izhajajo The Thing, to čisto nič ne pomagalo, ker je tako zelo "drugačen" pristop, "okolje". Nesporazum: ni hujšega kot "drugače" izvajati že tako ali tako "drugačno" (prezirano) muziko. Ni hujšega kot natančen; oster; nepopustljiv pregled tvarine, skoz katerega se pokaže, da je osnovna glasbena misel lahko odigrana bodisi tako ali pa povsem "drugače" - z "drugimi" (harmonskimi; melodičnimi; ritmičnimi ...) naslonili; z drugimi poudarki, skratka; z drugo, če tako rečem, strukturno mislijo - in da so jo "nekdanji" snovalci "originala" zgolj peljali v eno in edino zveličavno, morda kdaj celo v slepo žanrsko polje, tja, kjer se je potem gojila mistifikacija. Free jazz je tako free natanko v tem, ker ne pristaja na edino možno izvedbo; je ne priznava. Z druge strani je to precej sumljivo, če upoštevamo protislovno trditev, ki jo večkrat propagirajo prav zaverovanci v jazz, da gre namreč za muziko, pri kateri je - za razloček od kakšne druge - zmerom "odigrano natanko tisto, kar mora biti". Oziroma rečeno v internem jeziku srenje: Ko "ritmična sekcija" benda The Thing (kontrabasist Ingebrigt Haker Flaten in tolkalec Paal Nilssen-Love) odigra Alberta Aylerja "večno" temo "Truth Is Marching In", ki je že sama v sebi pervertiran in razštelan gospel, kot lahkoten tango, pri čemer saksofonist trudoma nahaja možnosti za kak nov nastavek, za prispevke k svojemu lastnemu sounda, ko se torej dogodi "eksces", je to nekaj pričakovanega, navadnega, nekakšen "avantstandard", če hočete. Ni dobrega ali slabega dne, pri tejle godbi, vsakič kaže dati od sebe vse, vsakič prevprašati sebe in druge, sicer ni nič, že tako ali tako majhen smisel se pogubi v preveč nazornem notnem sistemu ...

The Thing so nadvse zabaven bend, prikladen za rojstni dan, za poroko ali pogreb. Tokrat so igrali, kot je med napovedmi glasbenih kosov večkrat rekel Mats Gustafsson, fucked-up covers: namreč muziko bendov The White Stripes, The Sonics, Yeah Yeah Yeahs ..., vmes so kot osupljivo obče mesto padli Black Sabbath (s paralelnim bobnarskim posvetilom južnoafriški free jazz diaspori) ..., dajale so se izvirne domislice tria, prepletene z izbruhi hude energije, peklenske hitrosti, improvizacijskih inovacij in zavzete skupne igre. Predvsem slednje. The Thing dokazujejo prav nasprotno od tistih, ki so na koncertu manjkali iz "ideoloških" razlogov oziroma z žanrskim "izgovorom": Slogovno si je danes muzika - po energiji, bi rekli v modnem jeziku - tako zelo blizu, da res ni razloga, da bi se ljubitelji, ljubiteljice tkim. kreative ubadali z neumestnimi vprašanji, misleč, kdo prireja koncert, kje bo, kako to, da "jazzisti" igrajo "rockerje" ali obrnjeno, in s podobno odvečnostjo. Ko so The Thing pred leti v mariborskem Satchmu iz štikla "To Bring You My Love" PJ Harvey naredili veličastno razpotegnjeno, naravnost "duhovno kantato", ni bilo, če me spomin ne vara, spričo preobrazbe nikogar sram. Ni razloga: če preobrazba ni prepotentna, pretenciozna, prenese vse. In ko so The Thing lani za finale festivala v norveškem mestecu Voss s svojim stalnim gostom, mojstrom Joejem McPheejem na odru imeli še lokalno atrakcijo Cato Salsa Experience, je McPhee pol koncerta prepeval R&B in soul štikle, take zamazane, pollegalne ... samo gibko "okostje" The Thing pa mu je ponujalo hitre prebliske, neslutene prehode, nenehno premaknjeno muzično shemo. Pa vendarle je vse šlo; letelo. Celo ujemalo se je, več ko je bilo premikov, bolje je bilo, in publika (starostna udeležba nekje med 13 in 75 leti!) je plesala in poplesavala in hvaležno kupovala vsak premik, vsako lovljenje nikdar določene, nikdar definitivne prepoznavnosti.

V free jazzu ni neponovljivega. Obenem pa je vsak freejazzovski nastop neponovljiv, kar je lepa in težavna ugotovitev. Je pa, kot vsak špil, tudi freejazzovski bodisi slab ali pa dober. Tale je bil odličen: vsak hip natanko premišljen, pa sproti odbit. Trojka je zdaj docela skupaj in se vedno bolj razume. Pri uspelih bandah ne gre za to, da bi imeli kako posebno medsebojno razumevanje, pač pa za to, da imajo podobno razumevanje muzik: prihajajo iz istega štosa in zrejo v isto smer. Bend, ki deluje, je vedno praznik zase, za uho; je kakor teorija, ki nese daleč; kot film, s katerim radostni popotujemo skoz desetletja svojega življenja.