Tsushima, mon amour

Samo tisti, ki mislijo, da se zgodovina iz spomina svetovnih politikov hitro izbriše, bi se lahko čudili Putinu med obiskom na Japonski. Rusi si silno želijo, da bi jim Japonska gospodarsko pomagala pri izhodu iz sedanje bede, vendar niti Putinu ni prišlo na misel, da bi se odrekel tistim nekaj kurilskim skalam, osvojenim v zadnjim dnevih druge svetovne vojne.

Kot bi za Japonce bila vrnitev teh otokov kronski dokaz, da niso več podrejeni zmagovalcem v vojni, tako je za Putina zavračanje vrnitve dokaz, da je Rusija še vedno močna.

Rusi so zmago na Daljnem vzhodu komaj zbarantali od Američanov. To ni dovolj, da bi pozabili Tsushimo. Ta strašni poraz ruske flote pred stotimi leti, poraz, iz katerega so vzniknile ruske revolucije. Ne, Tsushima ni pozabljena in ni maščevana. Japonci se bodo načakali, preden jim bodo vrnili Kurilske otoke. In plačali precej bolj zasoljeno ceno.

Vtis moči, še posebej tiste, ki jenjuje ali je že ugasnila, je moto Putinove politike. S čimer se narod strinja. Po katastrofi Kurska se član vlade pogovarja z vdovami mornarjev in slavnostno obvešča javnost, da tudi one "manj mislijo na pokojnine in odškodnino kot na potrebo po obnovi moči vojske in države".

Putin je zaradi Kurska izgubil toliko priljubljenosti, kolikor je je - paradoksalno - pridobil ...

Zgodovina tli v vsakem koraku Američanov. Z vsemi protislovji. Pred štiridesetimi leti so vleteli v Vietnam, čeprav so se že v naprej bali zapletov. Kennedyja je, v strahu pred njimi, bolj skrbelo za ugled velike sile, ki ne sme dopustiti, da bi drugi dvomili o tem.

Zdaj, na začetku mileniuma, pa se Clinton zapleta v kolumbijske vozle. Pravi, da "to ne bo Vietnam", pa vendar ne ve, kako naj se izogne nevarnosti, da bi se z eno roko boril proti narkomafiji in da z drugo ne bi zadel levičarske gverile. Ameriška usoda je, da "pada" v podvige, obremenjene s protislovji, ki bi se jim majhne države lažje izognile.

Kar zadeva Angleže, bi bil čas, da se umirijo, vendar so se osemnajst let po tveganem, čeprav uspešnem izletu na Falklande spet znašli pred skušnjavo, da oživijo tradicijo. Tvegajo življenja vojakov - česar Američani v Afriki nočejo storiti -, da bi umirili diamantni raj Sierra Leone. Četudi kak vojak umre. Tretji oster korak v kakih deset let, lepo prosim. Irak, Zimbabve, Sierra Leone. S sprotnim udejstvovanjem na Balkanu. Vzdrževanje imidža zgodovinske moči.

Je na nam bližjih območjih kaj drugače? Najprej seveda pogledamo k Nemcem. Njihovo vedenje je za zdaj vzor vzdržanosti. Dokaz je pripravljenost razmeroma tiho pogoltniti Beneševe dekrete. Seveda je čutiti dvojnost nemškega položaja. Spet so postali veliki, upajo si celo končno javno zahtevati stalno članstvo v Varnostnem svetu. Vendar ne pozabljajo na drugo plat zgodovine - na poraz s Hitlerjem. In na svojo katarzo. Nevarnost bi nastala, če bi izginila katarza.

Do določene mere lahko Nemcem zaupamo. Ne moremo Avstrijcem. Skoraj niti niso krivi, da so drugačni. Od njih niso zahtevali dvojnosti. Nihče jih ni silil h katarzi.

Epizoda s sankcijami je še utrdila njihovo prepričanje, da se lahko po svetu mirno sprehajajo s svojo zgodovino. Ta zgodovina je imperialna. Med drugo republiko (po prvi so imeli dvoumen intermezzo v okviru Tretjega Reicha) so vzdrževali spomine na velike čase, če ne drugače, pa s pripovedovanjem anegdot o Francu Jožefu in Sisi. Ob tem so, to je treba priznati, oblikovali državo socialne blaginje. Velika preteklost pa je v njih živela vztrajno in egocentrično.

Mi smo zaradi spleta okoliščin najočitnejša tarča teh nikoli pozabljenih sanj. Če bi se, kot bi hoteli nekateri naši politiki, ne misleč preveč, odrekli Avnojskim sklepom, bi jim omogočili še slajše sanjarjenje o veliki preteklosti in morebiti drzni prihodnosti. Vsak korak stran od teh sklepov je kot tableta za miren sen naših sosedov. Ti sklepi so bili seveda najučinkovitejši v prvotni podobi.

V današnji podobi, zvodeneli, je naše stališče do avstrijskih pretenzij dvoumno. Smešno je reči, da se lastništvo prek dodeljevanja državljanstva vrne, če iskalci "dokažejo lojalnost". Kako lahko kdorkoli, razen če ni neposredno sodeloval s partizani, dokaže lojalnost do nas in ne do Reicha?

To smo vedeli. Pozabili smo samo, da nam bodo pod nos pomolili razlago demokracije, po kateri nikomur ni treba nič dokazovati, to dela obtožba.

Avstrija lahko z odpravo sankcij še bolj verjame v svojo pravičnost. Sankcije tistemu, ki ga zadenejo, skoraj vedno prinesejo občutek, da ima prav.

Vendar, vendar. Vse je bolje od vračanja velikih kosov lastnine nekomu, ki je imel pred drugo svetovno vojno v rokah skoraj polovico naše industrije. Če nam bodo rekli, da je to sacro egoismo, bo manjša škoda od tiste, ki so nam jo isti sosedje naredili v vojni. Sacro egoismo? Naj bo.