Presenečenje prvega kroga teh volitev, Jean-Marie Le Pen, ni bil nič manj, če ne celo bolj, prepričan, da deluje v skladu s čustvi tega francoskega naroda, pa naj to narod ve ali ne. Svoj uspeh je označil kot "sijajen poblisk pronicljivosti francoskega naroda".
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Presenečenje prvega kroga teh volitev, Jean-Marie Le Pen, ni bil nič manj, če ne celo bolj, prepričan, da deluje v skladu s čustvi tega francoskega naroda, pa naj to narod ve ali ne. Svoj uspeh je označil kot "sijajen poblisk pronicljivosti francoskega naroda".
Kratka opomba. Angleški in francoski pojem people oziroma peuple lahko razumemo kot narod in kot ljudstvo. Omenjeni osebnosti, se mi zdi, mislita predvsem na tisto prvo, vendar jima tega nihče ne bi mogel zameriti - niti Britanci in Američani, ne glede na barvo polti, niti francoski Alžirci.
Evropa in svet ne spoštujeta razlike, ki so si jo ustvarili Rusi. Vedno rečemo Rusi, čeprav v ruščini to pomeni samo etnično rusko. Širši pojem je Rosijani, kar so lahko celo Tatari.
Vrnimo se k spektaklu velikanske prepričanosti množice politikov, da vedo, kaj čuti, misli, hoče ta ali oni narod, in da oni, kar je samo po sebi razumljivo, govorijo v njegovem imenu. Zastavo te samoprepričanosti nosijo Američani.
Težko bi našli - ne, to je nemogoče - člana Kongresa, ki ne bi v vsaki pomembnejši izjavi omenil "ameriškega naroda". Člani Kongresa se lahko motijo o čemerkoli, nikakor pa ne o presoji, kaj ta narod želi. Oni nikoli ne dvomijo, da govorijo v njegovem imenu.
Narod (ne bomo vendarle rekli ljudstvo - to je umrlo s komunizmom) predstavlja v očeh izkušenega politika gmoto, ki je z ničemer ne sme javno zbegati ali ponižati. Največji poznavalec ameriškega političnega profila, francoski aristokrat Alexis de Tocqueville, v svoji znameniti Demokraciji v Ameriki opaža, da "večina živi v nenehnem poudarjanju samohvale in obstajajo določene resnice, na katere lahko Američane opozorijo le tujci".
Trenutno, po 11. septembru, takih ni veliko.
Neizprosni Francoz pravi tudi tole: "Če bi se kdaj zgodilo, da bi se zrušile svobodne ustanove Amerike, bi se to zgodilo zaradi vsemoči večine." Zato ni pomembno, ali potek življenja določa, kakšen bo glas večine, ampak to, kdo nanj v tem ali onem trenutku uspešno vpliva. Tu nastajajo uganke političnega dogajanja in to, ali bodo ankete o javnem mnenju uganile stanje ali udarile mimo.
Zahodne vlade vsaj v zadnjem času niso storile ničesar, česar narod ne bi želel. Narod je bil pred poplavo histerije terorizma za absolutno spoštovanje pravnih norm. Po tem pravne norme lahko tudi malo izkrivijo, da bi se prilagodile potrebam pregona.
Politiki so v mirnejših časih razlagali narodovo željo po mirnejši demokraciji. Zdaj razlagajo njegov bes.
To je podobno tistemu o pregovornem odgovoru urednikov tabloidov, ko se morajo braniti pred obtožbami, da objavljajo nepomembnosti in indiskretnosti: to zahtevajo bralci. Uredniki niso niti vprašali, oni vedo. Oni delujejo v imenu bralcev (naroda).
Mnoge stvari se na ta način - v imenu naroda - pomikajo z enega na drugo mesto. Ideološki svetovalec Tonyja Blaira Robert Cooper je zdaj napovedal čas novega, modernega, pozitivnega imperializma.
Vidite, prepad med urejenim postmodernim in neurejenim svetom je tako očiten, da je treba poseči po "surovejših metodah prejšnjih časov - z nenapovedanimi napadi, prevarami -, po vsem, kar je nujno potrebno za pomiritev tistih, ki se še zapirajo v države iz 19. stoletja."
Vrhunska misel Roberta Cooperja: "Mi bomo spoštovali zakon med sabo, vendar bomo, ko bomo delovali v džungli, upoštevali zakone džungle."
Amen.
Ali bo avtor ideje o postmodernem imperializmu (všeč mu je celo to, da se Evropska unija vtika v vse kotičke življenja svojih članic, vse "do piva in klobas") pripravljen trditi, da to delajo v imenu naroda? O tem sem prepričan. Njegov šef, britanski premier, izraz narod sicer uporablja bolj redko in z manj samozaverovanosti kot ameriški politiki. Nekje v globini njegove angleške duše najbrž še tiči kanček razumne skromnosti.
Obstaja sicer neka čudna antidoza za to samozaverovanost, ko se govori v imenu naroda. Gre za pojem javnosti. Javnost pa je nekaj neulovljivega. Pojavlja se samo sporadično. Mi smo najboljši primer.
Javnost smo imeli v času razpada Jugoslavije, potem je dolga leta spala spanje pravičnega, prepričana, da nam sama bližina Zahoda in neizbežnost vstopa v integracije dovoljujeta, da o velikih rečeh ne premišljujemo, ampak le mirno obdelujemo svoj vrtiček.
Nekaj nas je naenkrat zdramilo, ni jasno, kaj in kdaj točno. V prvi neuspešni fazi včlanjevanja v Nato nam je bilo vseeno, kaj bo s tem, zdaj, anno 2002, osem mesecev po 11. septembru, nam je vse kaj drugega kot vseeno. Kdo si bo zdaj drznil samozaverovano govoriti v imenu naroda? Ob očitni razcepljenosti prebujene javnosti.
Ali sploh obstaja en in edini narod? Bo tisti, ki želi za vsako ceno govoriti v imenu naroda, prepričan, da ga narod posluša? Politikom, našim in drugim, bi priporočil, naj se v vlogi govornika v imenu naroda znajdejo bolj redko. Če ima konec koncev Chirac pravico do tega, potem imajo po vseh postulatih in običajih, pa tudi po goli logiki, to pravico tudi vsi Le Peni tega sveta. Namesto naroda bi bilo bolj zdravo nagovarjati ljudi.
Zaradi zgodovinske izkušnje nemški politiki še najmanj uporabljajo formulo o narodu, ampak preprosto rečejo Wir Deutschen. Pametneje.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.
Preberite tudi