Kolumna / Jurij Gustinčič: Prijatelji in sovražniki

Na newyorško letališče sem prišel v času, prežetim z 11. septembrom. Z našim potnim listom, ki ne potrebuje vize. O tem statusu so ravno zaradi 11. septembra razpravljali, vendar je ostal nedotaknjen.

Le kako bo na letališču? Uslužbenec vzame ta mali potni list v roke, izraz na obrazu se ne spremeni. Kot bi mignil, pritisne pečat.

Nisem ga torej posebej zanimal. Trenutek resničnega zadovoljstva. V enem samem trenutku sem dosegel to, čemur se nas večina upira - popolno neprepoznavnost. Sam bog ve, zakaj si večina Slovencev želi, da bi bili, ravno narobe, prepoznavni.

Prepoznavnost je pravzaprav največja nadloga življenja. Biti neprepoznaven - največja ugodnost. Rad imam velemesta, ker je v njih človek resnično neprepoznaven. Svoboden. Slovenija bi se morala počutiti svobodnejša, če drži, da je neprepoznavna in da jo za sabo pušča celo neki tako nezanimiv narod, kot so Slovaki.

Na vtis ob povsem ravnodušnem vstopu v trdnjavo boja proti terorizmu se mi navezuje neka širša tema. Ljudi po navadi prepoznavajo kot prijatelje ali kot sovražnike. Vsaj politiki so nagnjeni k temu. Ve se, kdo je prijatelj - tisti, ki se s politiki strinja. In kdo je sovražnik, je po tej logiki povsem jasno. Imamo v naših življenjih resnično izrazite prijatelje in sovražnike? Se zavedamo, kdo je kaj in zakaj?

Kot sem tukaj že velikokrat storil, se vračam nekaj desetletij nazaj - in se spomnim, kako sem v očeh birokratov - v tem primeru sovjetskih - postal očiten sovražnik. Ne, ne gre za politiko. Zgodilo se je, ko je tedanji komandant ideologije Andrej Ždanov skladatelja Šostakoviča in Prokofjeva obtožil za smrtni antidržavni greh - napačne melodije.

Onadva da sta sovražnika? Ustvarjalca Pete simfonije, klavirskega kvinteta(Šostakovič), Minljivih trenutkov(Prokofjev)? Moja duša se je uprla. V mojih očeh sta bila genija nad geniji. Kar sem tudi povedal - javno. In postal sovražnik.

Zgodba se nadaljuje v tisoč različicah. Sovražnik si lahko postal vsak dan znova. Neverjetno, ampak pokojna Jugoslavija je celo po vseh sporih z Moskvo javno obsojala novinarje in pisatelje zaradi, recimo, "antisovjetizma". Da o prozahodnjaštvu niti ne govorim (tak sem bil sam). Zdaj vidimo, kako stara navada delitve na prijatelje in sovražnike pronica v razprave o Natu.

Da bi bilo v zvezi s slednjim bolj jasno, kako postaneš sovražnik, bom citiral del iz svoje kolumne iz leta 1996 (Nato našega občinstva takrat niti ni zanimal in skoraj nihče ni pisal o tem), ko sem bil najbolj skeptičen:

"Med tistimi, ki 'trkajo' na vrata Atlantskega pakta, smo zdaj tudi mi. Zakaj to počnemo, nam verjetno ni jasno. O Atlantiku se v naših knjigah ni nikoli razmišljalo, razen kadar smo se spominjali izseljencev, ki so ga morali prepotovati na dokončni poti brez vrnitve, na poti v Ameriko. Slovenci atlantski narod? To je skoraj smešno."

Ni več smešno, vendar je to bilo najbrž najhuje, kar sem rekel. Resnica je seveda ta, da je zelo težko postati pravi sovražnik. V najslabšem primeru ste sopotnik sovražnika. Če pa bi kljub vsem ograjevanjem na koncu vendarle prisegel pred Natom, kot pred manjšim zlom, to še ne pomeni vedno, da sem postal njegov prijatelj.

Človek je človek, v njem se prepletajo občutki in protiobčutki. Mešanica je pri različnih ljudeh in seveda narodih drugačna. Če dobro pogledamo okrog sebe in če to naredimo brez predsodkov, s katerimi nas pitajo mediji, mediji in spet mediji, bomo hitro ugotovili, da so prijatelji vedno tudi malo sovražniki, slednji pa so lahko, in tudi so, v nečem prijatelji.

Z Italijo, ki se ne strinja s stanjem okrog meje in nam želi spodkopati še tisto malo naše manjšine, imamo in bomo še imeli (brez Nata ali v Natu) resne težave. Ali ni smešno, da se mora ta manjšina gnjaviti zaradi dvojezičnih izkaznic, v 21. stoletju?! Ali ni še bolj smešno, da resni ljudje iz naroda, ki nam je dal Mozarta, preštevajo dovoljeno število dvojezičnih krajevnih tabel?!

To je ena plat medalje, tista precej temna. Kajti te manjšine so - mnogi med nami tega ne želijo dojeti ali preprosto ne razumejo - eno od zagotovil, da se jezikovne meje jutri ne bodo pomaknile na naše ozemlje. Vendar, so Italijani in Avstrijci zato samo sovražniki? Za boga, naše trgovanje z njimi je ogromno, kulturne vezi obstajajo, turizem cveti.

Zadnje čase precej rinejo v ospredje predstave, da je Hrvaška, s katero se ne moremo dogovoriti o meji ali dobiti solidnega dela Piranskega zaliva, pravzaprav sovražnica. Razlage najdemo v preteklosti, predvsem v prvi Jugoslaviji. Slišimo tudi: hvala bogu, nekako se popravljajo odnosi s Srbi. Stara zgodba o prijatelju, ki je prijatelj zato, ker je nekomu drugemu sovražnik.

In spet se resnica krha na skalah življenja. S Hrvati imamo bogato trgovino, Slovenci pa si kljub vsemu želijo na počitnice v Dalmacijo. Tu so tudi tiste preklemane hišice, ki smo jih - etnično res ne ravno enakomerno - posejali vse do Pulja. Ne, Hrvatje niso "le" naši sovražniki, čeravno se tudi sami tako trudijo, da bi bili.

Glede Srbov pa to: ovacije na gledaliških gostovanjih in ogromen Mercator - uspešen? - v Novem Beogradu. Zato so bili ob Drnovšku v Beogradu vendarle tudi novinarski glasovi, ki so spraševali, ali se ni pravzaprav prišel pokesat, ker so, no, le Slovenci bili tisti, ki so zrušili Jugoslavijo ... Novo se meša s starim, vedno se bo mešalo. Jasnosti ni.

Prijatelji smo lahko, vendar vedno tudi malo sovražniki. Takšno je življenje. Velik angleški državnik je izrekel tisto kar naprej citirano reč o angleških interesih: "Nimamo ne večnih prijateljev ne stalnih sovražnikov, imamo le svoje interese."

Tudi mi, četudi smo majhni. Ne, ravno zato, ker smo majhni, velja ta diktum za nas še bolj.