pod črto / Jurij Gustinčič: 'Prva vojna 21. stoletja'

Vendar "os zla" ne bo edina cvetka njegovega oratorstva. V teh dneh je izgovoril nekaj, kar usodneje orisuje čas, ki bi nam ga rad pripravil.

Rekel je, ameriški predsednik, da smo soočeni s "prvo vojno 21. stoletja". Koliko slojev je v tej preprosti ugotovitvi!

Prvič, potrjuje, da je vojna, ki se pripravlja proti Iraku, pravzaprav že tu, postransko je, kdaj se bo uradno začela. Drugič, če je to prva vojna, na samem začetku stoletja, potem jih bo še več, to bo postalo nekaj vsakdanjega.

To bo torej stoletje vojn. Drugačnih, kot sta bili prva in druga svetovna vojna, z drugače razporejenimi žrtvami. Nobene enakopravnosti pri umiranju, ampak razviti čimmanj prizadeti, nerazviti daleč bolj.

Tretjič, vsi tisti, ki so, bodisi v okviru Partnerstva za mir bodisi pred vstopom v Nato, na rezervnih seznamih za odstrel v vojaškem udejstvovanju, naj se duševno pripravijo. Prihaja čas, ki bo z blagoslovom največje sile ves zaposlen z oboroženim bojem, najverjetneje z imenom boj proti terorizmu.

Razen če se ideologiji spora mnogi, na čelu s Francijo, Nemčijo in Rusijo, ne bodo zoperstavljali (in če te ne bodo opešale), bo izmikanje vojaški obveznosti politično zapleteno, gospodarsko nehvaležno in fizično težko.

Svetu seveda preostane še to, kar bi imenoval "švejkovščina ". Kdo ve, ali bodo ravno Čehi prvi, ki se bodo spomnili modrosti genialne sabotaže le navidez neumnega človeka v velikem Haškovem romanu.

Malo drzno je, ampak nekaj te švejkovščine najdem že v izredni umetelnosti enega največjih igralcev v sedanji drami, Šveda Hansa Blixa. Ko pozorno spremljamo njegove odhode in prihode, opazimo, da so vedno tempirani tako, da se strinjajo z ameriško administracijo, nikoli pa ne opravičujejo nujnega napada na Irak! Blix je trd oreh za ameriško nestrpnost.

V iraški drami je daleč bolj neugoden kot Chirac, ki si je kot prvi francoski predsednik po alžirski neodvisnosti drznil obiskati to nekdanjo kolonijo, se popeljati po glavnem mestu v odprtem avtomobilu, se rokovati, tako clintonovsko, s tisoči Alžircev in se truditi, da bi vzklike Visa! Visa! razumel kot Viva! Viva!

Francija je, seveda, s Chiracovim spektaklom želela prepričati svet (sama že verjame) in "edino supersilo", da ostaja medcelinska, torej svetovna sila. Tudi Angleži delajo tako, vendar potiho, Nemci pa še danes o sebi raje govorijo kot o majhni državi.

Šved, ki vodi inšpektorje, je že veliko storil za samozavest večine članic v varnostnem svetu, ki jih Američani z darili in grožnjami še niso povsem prepričali, da naj glasujejo za novo, ubijalsko resolucijo, po kateri bi bil napad na Irak najbrž videti kot mednarodna parada. Če bi angleško-ameriška resolucija propadla, to Američanov mogoče ne bi ustavilo, bi pa bilo pomemben zasuk na poti, po kateri vse bolj stopa Evropa - nerumsfeldovska nova Evropa: kopičenje gospodarske moči ob modrem izogibanju superorožju!

Evropa ne bo nikoli vojaški stroj najvišjega reda, to prepušča Američanom. In gleda, kako se bodo znašli s svojim neverjetnim deficitom in begom kapitala iz dolarja v evro.

Ustavimo se. Čas je za priznanje, ki je za vsakega kolumnista težko. Odkar so nad nami težki oblaki vojne, sodim v neznatno manjšino znotraj neznatne manjšine, ki ni prepričana, da bodo Američani ob melanholični podpori Britancev in ob mukah Turčije šli v napad. Zgovorne številke o veličastnosti zbrane vojaške mehanizacije niso odpihnile vseh mojih dvomov.

Tudi "psi vojne" ,Wolfowitzi, Pearli, Rumsfeldi, ta apokaliptična republikanska desnica, vedo, da bodo lahko med ameriškimi fanti žrtve. V uličnih bojih celo veliko žrtev. Tudi oni se bodo spomnili zgodovine. Ne mislim na Vietnam. Ta se v Iraku ne bi ponovil. Mislim na zadnje mesece druge svetovne vojne!

Gorečo željo posameznikov v angleško-ameriškem vrhu, da bi se prvi dokopali Berlina, je ugasnil general Bradley, Eisenhowerjeva desna roka, s hladno ugotovitvijo, da bi " zavzetje Berlina odneslo sto tisoč ameriških življenj".

Nesprejemljivo za ameriško psiho. Kot je bilo za Colina Powella, generala v zalivski vojni, nepredstavljivo tako žrtvovanje v morebitnem zavzetju Bagdada. Amerika se je v obeh primerih opredelila za življenja svojih ljudi.

Vietnam je aberacija, Berlin in zalivska vojna bolje odslikavata psiho naroda-celine.

Ali sedanji vrh lahko zanemari te strahove? Večina je začela misliti, da lahko. Moj dvom sloni na tistem globljem rezervoarju ameriškega značaja, ne pa na očitni želji, da bi iraški pohod spremenili v Austerlitz.

Naj povzamem. Napad najbrž bo - v svojih predvidevanjih mu dajem 70 %. Tistih 30 % pokriva možnost odstopa od pohoda ("čakali bomo do jeseni"). 30 % ni isto kot 70 %, vendar je nekaj.

Če izgubi, se manjšina ne bo posipala s pepelom. V vrhu ameriške oblasti je pošteno iskala vsaj tistega malo zdravega razuma, ki ga je Amerika sicer imela. Medtem pa se pripravljamo na stoletje vojn.