pod črto / Jurij Gustinčič: Tema brez variacij

Čudno. Ti dve zvezi - prej tega ni bilo - brez sramu tlačijo v eno logično celoto. Nič zato, če nekaj evropskih držav pripada le eni, drugi pa ne, pa tudi pripravljajo se ne, da bi stopile v drugo. Švedska, Finska, Irska, Avstrija lahko imajo visok dohodek, s stališča propagande za integracije so "irelevantne".

Smo potem mi bolj opazni ali ne? Predstavljajmo si, da v tem trenutku, ki je zaradi javno priznane krize Nata brez primere v zadnjih petdesetih letih, Slovenija - to je sicer vse manj verjetno - reče Evropski uniji da, Natu pa ne! Zaradi zapletenih svetovnih razmer bi bili svetovna senzacija. Obiskovat bi nas hodili še več, nikakor ne bi bili neopazni.

Pravijo, da bomo "prepoznavni", če vstopimo v obe organizaciji. Kajti povsod nas bodo posadili za mizo z velikimi, kot da so dosedaj veliki z majhnimi vedno sedeli za isto mizo, razen na slavnostnih kosilih. Kolikokrat sede ameriški predsednik za mizo z britanskim premierjem ali s francoskim predsednikom, kolikokrat pa s švedskim ali z danskim? Že vprašanje je smešno.

Če pa neka majhna država, ki ji Verheugen svetuje, naj k svojemu imenu doda pridevnik "jadranska", da bo svet približno vedel, za katero državo gre, ne bi hotela v Nato, bi dejansko šlo za drugačno zgodbo! Procesije tujih državnikov, vojaških strokovnjakov in obveščevalcev bi res povečale. Velike vznemirjajo izjeme. Za majhno državo ni boljše reklame kot kvarjenje reda s svojim kljubovanjem. Malta je popularnejša zato, ker je komaj izglasovala priključitev k Uniji - manj popularna bi bila, če bi to storila z veliko večino.

To merilo popularnosti še bolj velja za velike države, ki vseeno niso velike sile. Kako je zrasel ugled Turčiji, odkar omahuje, ali naj dovoli vstop ameriškim enotam. Ko tole pišem, še ni jasno, ali bo dovolila prelet ameriških bombnikov. Trenutek slave jo čaka že zaradi zavlačevanja, kaj bi šele bilo s prepovedjo.

Obstaja - poleg tiste o sedenju za isto mizo - še ena iluzija. To je prepričanje, da lahko vstopimo v Nato s čisto vestjo, čeprav demonstriramo za mir in ne za vojno oziroma smo za odložitev vojne. Nato naj bi bila sicer velika vojaška, vendar tudi demokratična zadeva in lahko, četudi vstopamo vanjo, hkrati mirno protestiramo proti napadu na Irak, še lažje za odložitev napada.

Spolzek argument. Drži, da je Nato eno, ameriška zagnanost zaradi Iraka pa drugo. Je pa tudi neovrgljivo, da atlantsko zvezo vodi Amerika, da je poveljnik ameriški general, da Nato ne more brez Amerike narediti niti koraka in da bi nehal obstajati, če bi drugi člani Washington tako razbesneli zaradi nestrinjanja z, denimo, politiko do Iraka, da bi se preprosto umaknil. To je, kot da bi Združene države Amerike povsem odpravile denarno pomoč Združenim narodom - kar bi nekateri desni republikanci tudi pozdravili in pozdravili bodo, če Varnostni svet ne bo izglasoval ameriško-britanske resolucije.

Torej je predpostavka, da smo lahko za mir in za Nato v isti sapi in v istem trenutku, na povsem majavih nogah. Naj nam bo jasno, da je nemogoče s čisto vestjo korakati v Natovih četah in hkrati biti proti ameriškemu napadu. Ti dve stvari sta le na prvi pogled bistveno različni. Dolgo ne bo mogoče hoditi med tema dvema stvarema, razen če sam Nato ne bo pretresen in ne bo doživel zgodovinskih sprememb - in bo vrhovni poveljnik denimo Norvežan, glavni politični svetovalec pa Francoz.

Malo verjetnosti je za to v trenutku, ko ameriški predsednik javno namiguje, da je bojkot francoskega blaga zaradi francoske drže v iraški krizi razumljiv, ker to "ni bojkot administracije, ampak ameriškega naroda". Se spomnite Miloševića, Radmile Anđelković in bojkota slovenskih izdelkov?

V to veliko svetovno temo se je spet zaiskrilo z Balkana. V Beogradu so sredi belega dne v središču mesta ubili edinega resnično zanimivega srbskega reformatorja, Zorana Đinđića. Je kakšna zveza med to tragedijo, ki ne bo vznemirila le Srbije, ampak tudi vso regijo, in vlogo atlantske zveze?

Proklamirani cilj vsega, kar bi po ameriškem načrtu veljalo storiti z bombami in tanki, je stabilnost, mir in, se razume, demokracija zahodnega tipa. V Bagdadu. Angleži so nemirnejši, tako da jih bo Rumsfeld mogoče pustil ob strani in bo napadel brez njih, nemirni pa so zato, ker javno govorijo, da bi bitka za Bagdad lahko spominjala na obleganje Stalingrada.

Če pohod uspe, z Angleži ali solo, ameriško, bo komajkdo ostal miren. Kako hitra bo stabilizacija in takoj za njo sijoča demokracija? Tu se iraška zgodba srečuje z balkansko.

So Nato in vsi drugi na Balkanu zagotovili stabilnost, ko ne bodo več streljali na predsednike vlad? Lahko o stabilnosti govorimo v Bosni, kjer bi umik tujih dejavnikov takoj izzval novo etnično klanje? Ali vsaj spor med tremi elitami? Kaj pa Kosovo? In Makedonija?

Kaj naj rečemo po uboju Zorana Đinđića, nemškega učenca in evropskega politika? Osebnosti, ki so jo sicer mnogi Srbi, brez dokazov, imeli za moralno dvomljivo, vendar so ji skozi zobe priznavali, da je za cel razred nad drugimi politiki in da Srbijo pelje v Evropo, četudi po ovinkasti poti?

Balkan - to so uspehi Američanov in Nata. In njihovi neuspehi. Irak bodo sicer osvajali brez Nata, vendar le navidez. Na čelu kakršnekoli koalicije so isti ljudje, ki vodijo Nato.