pod črto / Jurij Gustinčič: Živeti z velikanom

Duhoviti in v svoji notranji politiki, na primer do neodvisnosti Quebeca, brezkompromisni kanadski premier Pierre Elliot Trudeau je nekoč, v trenutkih razhajanja z veliko sosedo, rekel: če ležiš poleg slona, je nemogoče, da te ne bi stisnil, ko se obrne. Odnosi z velikanom, torej, ne morejo biti brez neprijetnosti.

Amerika je danes sposobna stisniti vsakogar, ki leži poleg nje. Tudi tiste, ki se držijo stran. Pravzaprav se mnogi čutijo stisnjene, še preden se jim kaj neprijetnega zgodi. Mi smo zadnje mesece dober primer, kako čutimo stisnjenost, pa nas velikan niti še pogledal ni.

Njegova moč se pokriva s plaščem prepričanosti o svoji ne le gmotni, ampak tudi moralni prednosti. Prav Bush ima ZDA za "največjo demokracijo", pa pri tem ne misli le na zemljepisne mere, po katerih bi ravno Kanada morala biti pred njimi. Američani so tudi iskreno prepričani, da jim je zgodovina prizanesla s skušnjavo kolonijalizma, ki je ležala v osnovi moči evropskih velikih držav , Eisenhower je mislil na slednje, ko je odpovedal pomoč Britaniji in Franciji (mimogrede tudi Izraelu) za njihovo pravico, da zavzamejo Suez. Amerika naj ne bi mogla biti v družbi kolonialnih sil. Sedaj se, seveda, tudi v napadu na Irak vidi kot demokratično silo brez kolonialne zgodovine. To je navadna iluzija.

Odnos do Srednje Amerike, kjer je podjetje United Fruit postavljalo in odstavljalo predsednike držav, je bil kolonialen. V špansko-ameriški vojni je šlo za osvoboditev kolonij izpod španske monarhije, vendar je Kuba postala navaden protektorat. Filipini pa so postali neodvisni šele pred drugo svetovno vojno! Lahko bi šli še dlje v zgodovino in rekli, da so Havaje dobili kot kolonijo.

Rumsfeldi in družba si niso izmislili nič novega niti s svojo najnovejšo teorijo o preventivni vojni. Vse to je v ameriških teorijah že bilo. To je v osnovi Monroeve doktrine, ki se je Amerika skrbno drži skoraj dvesto let. Po tej doktrini Amerika prepoveduje katerikoli tuji sili posredovanje na zahodni polobli in obljublja lastno neposredovanje v Evropi.

Toda pri tem se je vedno mislilo na ekspanzijo ameriške moči. Theodor Roosevelt je to jasno poudaril, ko je govoril o pravici ZDA, da vojaško posreduje v Južni Ameriki, preden bi se tam razplamtela kakšna vojna. Primer preventivnega udara smo sicer imeli v Reaganovem času - na Granadi.

Bolj ko gledamo Ameriko od blizu, bolj se nam ta velikan - vsekakor danes tak v gmotnem, še bolj pa v vojaškem pogledu - zdi kot nekaj že videnega. Nekaj, kar se ne razlikuje bistveno od poti evropske politike. Tudi od vzpona (in padca?) Rimskega cesarstva ni drugačno.

Da, Amerika je kolos, vendar to ni nič novega. Celo izredni nedemokratični koraki, sprejeti po 11. septembru, so izposojeni od drugih (Britanija na Irskem) v novejši in najnovejši zgodovini.

Tudi pojasnilo, s katerim se je Washington ogradil od podpisa protokola v Kjotu, je manj izvirno, kot mislijo sami Američani. Njihov predstavnik je takrat iskreno vzkliknil, da se ZDA ne morejo toliko ograditi od ropanja energije, ker bi s tem ogrozile american way of life. Ta ameriški način življenja se resnično razlikuje od drugih po tem, da čezmerno in v tujo škodo izkorišča naravna bogastva, ni pa s tem osrečil Amerike na neki neponovljiv način.

Amerika je država velikega bogastva, vendar je tudi dežela s petdesitimi milijoni ljudi brez zdravstvenega zavarovanja in brez stalne zaposlitve (part time jobs).

Tisti, ki so bili pod ameriškim kolonialnim tutorstvom, vse to vedo. Seveda ne bomo pozabili na zaklad Marshalovega načrta, ki je dvignil Evropo (in hkrati pripeljal ameriške multinacionalke), vendar sem šele naknadno dojel, zakaj je filipinski minister za zunanje zadeve Carlos Romulo tako patetično povzdigoval Tita na komemoraciji v Združenih narodih.

Pred nami je stal preverjeni in goreči antikomunist, vendar je imel boljši govor kot vsi Titovi neuvrščeni prijatelji. Romulo je vzkliknil, da ne bo nikoli pozabil osebnosti, ki je vrnila občutek dostojanstva narodom, ki težijo k neodvisnosti. Romulo se je preprosto spominjal preteklosti Filipinov.

Da ne bi bilo nesporazumov (ki jih je kar precej), Amerika je vedno hodila po dveh poteh. Bila je odkrito multilateralna, spoštovala je interese drugih. Pa tudi unilateralna - od Monroeve doktrine naprej -, ki hladnokrvno spregleda in zapostavi interese drugih.

Prvo pot poosebljajo Wilson, Roosevelt in Kennedy - slednji je pred smrtjo svoj narod celo pozval (v govoru na Ameriški univerzi), naj razume trpljenje in želje sovjetskega naroda. Po drugi poti hodi sedanja administracija, ki - če bi bila na Wilsonovem mestu - kongresu ne bi niti poslala načrta o Društvu narodov! Sedaj pa ima svoje Wolfowitze in Rumsfelde. Vse to v okviru ene zgodovine, grajene na istih temeljih.

Vrnimo se k Trudeaujevemu slonu, ki ne more, da ne bi stisnil sosedov. Ostaja za te nesrečneže poleg slona pameten izhod?

Kar zadeva brezobzirnost, se bomo oprli očitne domneve, da je Amerika podobna drugim in da si bo, slej ko prej, morala "polomiti zobe", če bo moč širila na prevelik, neobvladljiv prostor. Zagotovo se ji ne bo zgodilo nič hudega v Siriji, ampak že Iran je problematičen. Sledili bodo lahko novi primeri, ker je logika širitve vpliva v tem, da se tisti, ki se širi, ne more zlahka ustaviti.

Drugo, najpomembnejše, je ne se preveč bati. V tem je zgodovinski pomen primera majhne Belgije, ki se je za trenutek spuntala v Atlanstki zvezi, glede Iraka, in lepo preživela . Deset takih primerov bo naredilo čudeže. Tudi Bush ni večen.

Vladanje skrajne desnice v ZDA ima svoj rok trajanja. McCarthy in njegov lov na komunistične čarovnice je na primer trajal štiri leta.